A Travellerspoint blog

4. dan

Kabale

DSCF2054.jpg
Lydia lastnica hotela.

DSCF2239.jpg
Dekleta lepo skrbijo za nas.

90_20160830_084542.jpg
Jutranja kava.

Za zajtrk smo pekli palačinke. Z Anjo sva Lydi-i pokazali, kako se peče palačinke po naše, Ugandske so namreč druga zgodba. Nutela, ki se nam je zdela obvezen dodatek, je bila za dekleta v hotelu presladka. Nasploh tu ne jedo veliko sladkorja, ne pijejo kave, ne kadijo ... kar se zelo dobro vidi na nasmehih – otroci in odrasli imajo bele zdrave zobe.

20160830_083946.jpg
Slovenske palačinke za zajterk.

Torek je bil dan za obiske, Wilberforce na motorju in nas 5 v avtu. Cesta se je spreminjala v stezo, pot iz prahu in kamenja. Zabavno, dokler ne vozimo mi. In dokler ne živiš na koncu takšne poti.

Prvi postanek; Georgeov dom. Hišo je zgradil sam, stoji na strmem pobočju nad mestom in je kar velika za tukajšnje standarde. Pravi podvig za samograditeljstvo. Zgrajena je iz betonskih zidakov, prostori pod 4-kapno streho streho si sledijo kot rečeno: veranda, večji osrednji prostor, spalnica, shramba in ostali manjši prostori direktno priključeni nanj ter izhod na zadnji strani, kjer se kuha. Okna imajo poleg običajnih sestavin še mrežo proti komarjem in kovinsko rešetko proti vlomilcem. Zračniki iz gline so vgrajeni nad vsa vrata in okna, tudi v notranjih prostorih.

270_DSCF2073.jpg
Ruth, žena Georga v njuni hiši,

270_DSCF2107.jpg
Hiša na griču.

DSCF2109.jpg
Pogled na hišo v dolini.

90_20160830_103426.jpg
Ugandsko okno.

Sprejela nas je Georgeva žena, prijazna in lepa gospa, ki izdeluje zapestnice, ogrlice in ostale reči iz papirja. Pokazala nam je postopek izdelave, kupili smo nekaj reči, se zahvalili za gostoljublje in se odpravili naprej.

270_DSCF2126.jpg
Nakit iz papirja.

270_DSCF2134.jpg
Ročno delo Ruth.

Naslednja postaja: nedokončana gradnja višje na bregu. Očitno tu ne delajo vertikalnih vezi ko gradijo z opeko. Armatura je sumljiva. Kjer sploh je. Kakorkoli, delajo pa vence. Potres jih ne skrbi.

270_DSCF2144.jpg
Na pol zgrajena hiša.

DSCF2152.jpg
Sosedovi otroci se igrajo na gradbišču.

DSCF2168.jpg
Izredni prevoz.

Vrnili smo se v dolino in si ogledali, kako izdelujejo opeko. Najprej skopljejo glino in jo razrahljajo, namočijo jo z vodo, pokrijejo in pustijo približno 24 ur, da postane mastna. Sledi ročna izdelava opek s pomočjo modela. Ena opeka stane 250 UGX (7 centov). Delavce pa plačajo 20 UGX po opeki, najboljši izmed njih, jih izdelajo 2000 na dan. Izračunajte si plačo. Opeko nato nekaj časa pustijo na soncu, kasneje jih zložijo v velike kope, ki delujejo kot peči z ognjem v sredini. Kope vsebujejo do 60000 opek. Kopa se žge 2 dni, podrejo jo in postavijo novo. Najmlajši delavec, ki nam je predstavil postopek, je bil star okoli 13 let.

270_DSCF2178.jpg
Kopanje gline za opeko.

20160830_121732.jpg
Sušenje opek.

20160830_121815.jpg
Opeke izdelujejo ročno z modelom.

DSCF2188.jpg
Kopa - žganje opek.

Po opekah smo obiskali še Wilberforcevo domovanje in gradbišče, kjer dela 20 fantov. Podobno, kot prej, brez vertikalnihi vezi, s horizontalnimi ploščami in venci.

270_DSCF2211.jpg
Najemniki pri Wilberforcu.

DSCF2226.jpg
Gradnja vile.

Vrnili smo se v Amasiko in pojedli kosilo z otroki. Sweet potato, beans, peanut sauce. Iskanje materiala za izdelavo modela zidu iz butane slame in gline. 9 m desk debeline 2 cm in širine 20 cm za opaž skupaj z žeblji je stalo 1,5€. Deske, ki smo jih kupili, so tako mokre, da teče iz njih, ko zabijamo žeblje. Tudi preveč naravnost niso odrezane, saj jih žagajo na roke. Sproti smo kupili še 10 m elastiko (10000 UGX = 2,65€) za gumitvist za otroke in pa trak gume (500 UGX = 0,13 €) za popravilo tesnilke na tlačilki za žoge. Spet smo se vrnili v Amasiko, kjer smo razžagali deske.

20160830_163748.jpg
Tri opice.

Večerjali smo v restavraciji The Boss. Bojda tja nikoli ne zaide naključni muzungu. Za večerjo je bila pečena svinjina, zelje in “matooke” (pire iz banan) – to je tudi edina stvar na meniju. Slastno hrano smo jedli kar z rokami, “restavracija” je verjetno nekdanja garaža za tovornjake brez oken. Vse skupaj smo prelili z odličnim pivom Nile. Počasi smo se poslovili, viski, odhod v postelje. Tu ni nič nenavadnega, če zaspimo že ob 22h.

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Posted by g.alezek 09:21 Archived in Uganda Tagged africa alongside amasiko Comments (0)

3. dan

Kabale

Tretji dan se je začel, kot se mora vsak ponedeljek; s sestankom. Amasiko Street Children center je le nekaj minut oddaljen od našega doma. Trenutno deluje v najeti hiši v centru mesta. Otroci pridejo zjutraj in odidejo domov okoli 4h popoldne, čeprav neradi. Večinoma se vračajo v revne domove, morda bodo do naslednjega dne tudi lačni. Zato so petki v Amasiku žalostni in ponedeljki veseli dnevi.

DSCF1948.jpg
Pogled s terase.

DSCF1949.jpg
Angel in njena mam.

Za ograjo se skriva majhno dvorišče za igro otrok in stavba, kjer sta poleg osrednjega prostora še 2 pisarni, toalete in soba za medicinsko oskrbo. Počasi ugotavljamo, da so si domovi po organizaciji zelo podobni; s pokrite terase vstopimo naravnost v osrednji prostor (dnevna soba), nanj pa se nato priključi več manjših sob, ki so namenjene spanju, shranjevanju, kopalnicam, ... nekje vmes je obvezno tudi izhod na zadnjo stran, kjer se nahaja zunanje kurišče. Kuhinja je torej del zunanjega prostora.

DSCF1954.jpg
Tipična kuhinja.

Sestanek ob desetih se je premaknil na kasnejšo uro, ker je Wilberforcu umrl sosed in je moral pomagati pri reševanju situacije. Običaj je tak, da celotna skupnost pomaga, kadar kdo od njenih članov umre. Smrti pa so tu bolj pogoste, kot bi si mislili. Zato smo se, namesto čakanja, odpravili na ogled parcele, kjer želimo zgraditi nov Amasiko Halfway Home.

Z avtom smo se odpeljali nekaj kilometrov iz centra, zavoj na desno, prašna cesta navkreber, ožina, prah, sonce in končno pred nami parcela, ki jo je organizacija Alongside Africa kupila pred kratkim. Še nekaj korakov in tu smo. Pogled v dolino je čudovit, parcela je velika a ne tako dobro dostopna, kot bi si želeli. V naslednjih minutah so nas obkrožili sosedje in otroci iz okolice. Bližnji sosed, mlad fant, nam je pomagal pri meritvah in nam podrobno opisal zemljo, vetrove in vodo na lokaciji. Ves njegov trud si lahko prevedemo kot prošnjo za službo ... lokacijo smo poslikali, izmerili, posneli panoramo in se odpravili nazaj v mesto.

270_DSCF1993.jpg
Pogled s parcela v dolino.

DSCF1997.jpg
Parcela leži na terasastem pobočju.

DSCF2012.jpg
Bodoči sosedje.

20160829_101936.jpg
Jata žerjavov.

20160829_102117.jpg
Evkaliptusov gozd.

V Amasiko centru smo spoznali Peace, ki dela z otroki vsak dan, organizira njihove aktivnosti in skrbi za organizacijo. Georga, ki je finančni direktor organizacije, Wilberforca, izvršnega direktorja in ostalo osebje, od kuharice do žensk iz skupnosti za ročne spretnosti. Pa seveda otroke, veliko otrok, ki so se nas sprva bali, ob odhodu pa so že mahali in klicali “muzungu, muzungu”.

DSCF1965.jpg
Otroci v Amasiko centru.

DSCF1961.jpg
Mala učiteljica.

Otroci v centru so dveh vrst – nekateri so majhni in še vedno lahko vstopijo v reden izobraževalni sistem, drugi pa so na cesti že dlje in se pri 17, 18, 19 letih zelo težko vrnejo na ustaljeno pot. Spoznali smo tudi nadarjenega in prijaznega fanta po imenu Justice, ki je v centru prevzel vlogo učitelja nogometa.

DSCF2014.jpg
Nogomet igrajo na mestnem stadionu.

Obiskali smo nekaj trgovin v mestu, kjer je možno kupiti armaturo, valovito pločevino, steklo in podobne materiale za gradnjo. Sprehod čez market nam je razkril pogled na lokalno prehransko ponudbo. Sadje, zelenjava ... ob pogledu na mesno stojnico bi zlahka postali vegetarijanci.

Skupaj z otroki v centru smo pojedli kosilo, tokrat sestavljeno iz poshe in fižolove omake. Po tem smo se počasi odpravili proti domu že utrujeni od vseh dogodkov dneva. Naredili smo še seznam prostorov, ki bodo potrebni v novem centru in predvideli kvadrature. Veliko je, bojimo se, da vsega ne moremo zgraditi na enkrat, čeprav je večina prostorov nujna. Preostanek popoldneva smo se ukvarjali s kombinacijami, kvadraturami in materiali, ki bi jih lahko uporabili.

DSCF2033.jpg
Gradbišče v centru mesta.

DSCF2036.jpg
Slaščičarna.

Večerja v hotelu, zelenjavni curry z rižem, čapati in posho. Kuha Lydia, hrana je odlična, količine neobvladljive. Pivo in spanje. Jutri gremo na obisk k Georgu.

DSCF2024.jpg
Gumitvist.

DSCF2022.jpg
Pogled iz avta.

DSCF2021.jpg
Prodajalci ananasa.

DSCF1982.jpg
Taksi in banane.

20160829_132144.jpg
Izdelovanje čevljev iz starih gum.

20160829_131851.jpg
Dogajanje ob prašni cesti. Predsednik gleda na nas.

DSCF2048.jpg
Gekon v napadu.

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Posted by g.alezek 13:04 Archived in Uganda Tagged africa alongside amasiko Comments (0)

2. dan

Kigali-Kabale

sunny 26 °C

Vstali smo ob devetih, se stuširali in šli na zajtrk. Za zajtrk še nisem imel toliko sadja: papaja, ananas, majhne banane, mango, pasijonka in tree tomato oz. blood fruit. Za povrhu pa še toast z medom in marmelado ter jajca. Seveda smo si po želji natočili kavo, mleko, čaj in sok. Nisem si predstavljal takšnega zajtrka v osrčju Afrike.

20160828_092838.jpg

Med tem, ko smo zajtrkovali, je Anja opisala svoje jutranje soočenje s črvom na postelji. Črv je bil verjetno čisto neškodljiv in smo se nasmejali na ta račun. Lawrance je povedal zame čisto preveč informacij o njihovih projektih in o ljudeh tukaj in drugod po Afriki. Ostali trije so malo bolje sledili, saj so že sodelovali pri projektu v Južni Afriki pa tudi ker so se dogovarjali že prej, sam sem le poslušal in skušal slediti pogovoru.
Imeli smo še nekaj časa preden nas je prišel iskat šofer, zato smo se malo razgedali po vrtu okoli hotela in nadaljevali sprehod po mestnem obrobju. Ceste so asfaltirane ali tlakovane. Hiše so urejene, videli smo nekaj vil pa tudi večnadstropne stavbe. Kigali stoji na zelo razgibanem terenu. Zanimivost; Vsepovsod so globooooki kanali za odvod meteornih voda v deževnem obdobju.
Nakupili smo si zaloge vode in hrane za na pot. V Ruandi so plastične vrečke v trgovinah prepovedane, ker so vir onesnaženja.

20160828_104204.jpg
Pili smo vodo iz Nila :)

Ko smo se vrnili do hotela nas je šofer že čakal. Plačali smo prenočitev in se natovorili v terenca. Na cestah se ljudje vozijo predvsem s kolesi in motorji. V Ruandi promet poteka po desni strani in policija na cestah je zelo stroga, zato je voznik upošteval omejitve (to se je spremenilo po prečkanju meje z Ugando) Na kolesih imajo kovinske posode za mleko in pa plastične za vodo, ki jo tovorijo domov. Pot je lahko zelo dolga in naporna. Na poti do ruandsko-ugandske meje smo uživali v čudoviti pokrajini. Spremljala so nas riževa polja, nasadi čajevca in gozdovi evkaliptusa.

20160828_113154.jpg

20160828_122610.jpg

Dno doline je zelo rodovitno in vedno mokro, celo močvirno, medtem ko so terase na bregovih sprane od dežja, kar pomeni zmanjšanje hranil v prsti in slabo rast v sušnem obdobju. Ob cesti so se pojavljale vasice na vsakih nekaj kilometrov. Hiše so zgrajene predvsem na pobočjih, v dolinah pa je ponavadi manjša reka in pa močvara za polja. Bila je nedelja, zato so ljudje hodili ob cesti v trumah z mašnega obreda. Bili so nedeljsko oblečeni, moški v temnih hlačah, belih srajcah in črnih čevljih, ženske pa v tradicionalnih pisanih oblekah. Veliko je bilo otrok ob cestah, ki so jo poskušali prečkati. Nekajkrat je moral šofer kar močno pritisniti na zavoro, ker je kdo kar švignil na cesto ali pa je promet potekal malo na levi, malo na desni.
Kmalu smo prišli na mejo, kjer smo izstopili in šli do okenc, kjer smo pokazali dokumente z vizumom. Najprej za izhod iz Ruande in nato za vstop v Ugando. Čez samo mejo smo pešačili. Ljudje so nas ogovarjali in imenovali “muzungo”, kar pomeni belec oz. tujec. Na ugandski strani smo poiskali našega šoferja. Vožnja se je iz desnega pasu preselila na levega. Vzrok za to je, da je bila Ruanda francoska kolonija, Uganda pa britanska. Enote so v obeh državah metrične. Večinoma.

90_20160828_140202.jpg
Stiskalnica za izdelavo opeke, ki smo jo videli na meji.

180_IMG_3306.jpg
Veseli, da so nas spustili v Ugando.

Prispeli smo v Kabale, majhno mestece na jugozahodu Ugande, ki leži nekje na 2000 m n.m. Šofer nas je odložil v hotelu Queen’s hotel, kjer bomo spali naslednja dva tedna. Kmalu za tem nas je Lawrance peljal na kratek ogled po mestu. Ljudje so zelo prijazni in pozdravljajo, če le imajo možnost. V mestu je videti vse od bogastva do revščine. Spoznali smo tudi zelo dobro prijateljico Lawranca Lydio, ki je upraviteljica hotela. Lydia nam je pripravila večerjo, kjer se nam je pridružil George, ki pomaga v organizaciji Alongside Africa v Ugandi. Jedli smo piščanca in različne dodatke (riž, krompir, čapate, matooko, ...). Večer smo zaključili s klici domov in druženjem zunaj na terasi, nato pa zaslužen počitek.

20160828_160505.jpg
Sprehod po mestecu Kabale.

20160828_225725.jpg
Gekoni v akciji.

20160828_234252.jpg
Zaščita za komarke :)

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Posted by g.alezek 23:22 Archived in Uganda Tagged istanbul africa kabale kigali alongside Comments (0)

1. dan

Ljubljana-Istanbul-Kigali

sunny 25 °C

Začelo se je naše potovanje v Afriko.

Primož nas je pobral v Ljubljani in nas zapeljal na Brnik. Skupaj potujemo Aleš, Katja, Primož (drugi) in Anja. Vkrcali smo se na letalo in po slabih treh urah prispeli v Istanbul.

20160827_185057.jpg

Tam nas je presenetila gneča in smo komaj našli prosto mesto v restavraciji. Sprašujemo se, kako je poskrbljeno za varnost, glede na količino ljudi. Za kosilo so bili burgerji, čakali smo namreč skoraj 6 ur. Pred naslednjim letom v Kigali z smo se končno srečali z našim prijateljem Lawrancem iz Britanije, ki nas bo vodil po Ugandi naslednja 2 tedna. Sledil je dolg 5 urni let do Kigali-ja, glavnega mesta Ruande. Najlepše je bilo kosilo na letalu, malo manj pa sedenje in čakanje na prost WC. Čas smo si krajšali z gledanjem filmov. Vsake toliko sem pogledal skozi okno.

20160827_185638.jpg

Spremljal nas je čudovit sončni zahod in nato svetla črta na horizontu, sestavljena iz vseh barv. Lučke spodaj so postajale vse redkejše. Končno smo se začeli spuščati. Pilot je ugasnil luči, da smo lahko uživali v pogledu na tisoče lučk spodaj. Po pristanku smo morali najprej dobiti vize, ki smo jih pred tem naročili preko spleta. East African Visa omogoča vstop v Ruando, Ugando in Kenijo hkrati oziroma neovirane prehode med temi državami. Stane točno 100 ameriških dolarjev. K sreči smo jih dobili hitro in brez zapletov, kajti za nami se je vsulo ogromno potnikov. Tudi vso prtljago smo dobili. Na letališču v Kigaliju nas bi moral pričakati šofer. Čakali smo dobre pol ure nato pa je Lawrance kupil sim kartico za ruandsko omrežje in poklical šoferja. Izkazalo se je da nas je že čakal, ker pa nas ni bilo od nikoder, je šel domov. Do hotela smo morali iti s taksijem. Taksist je suvereno dejal, da nas lahko vseh 5 skupaj s prtljago, ki je pa ni bilo malo, stisne v avto. Nismo mu verjeli, vendar smo vseeno šli za njim do taksija in pokazal nam je nemogoče. Taksi je bil sicer čisto na tleh, a smo se srečno pripeljali do hotela. Šofer nam je pomagal s prtljago in se po plačilu prijazno nasmehnil in nas pozdravil. Na recepciji smo prevzeli ključe, šli v sobe, nato pa smo še pokramljali ob kozarčku viskija. Pozdravil nas je tudi gekon, ki je pridno lovil komarčke. Utrujeni od napornega potovanje a zadovoljni, da smo spet na tleh in blizu postelj, smo se ob treh zjutraj po lokalnem času odpravili spat, čeprav smo po malem drnjohali na letalu. Verjetno smo utrujenost prinesli še od doma od pripravljanja in dela ...

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Posted by g.alezek 18:11 Archived in Rwanda Tagged travel istanbul africa ljubljana kigali alongside Comments (0)

(Entries 16 - 19 of 19) « Page 1 2 3 [4]