A Travellerspoint blog

15. dan

Kisoro-Muhavura-Kisoro-Kabale

Ura je zvonila 5:30. Očke so bile utrujene od prekratke noči. Hitro smo se spakirali in umili zobke. Za zajtrk smo imeli vsak dve maaaajhni banani in toast za posplahnit antimalarike. Malo smo se tepli po glavah, ker si nismo naročili zajtrka. Razen Primoža. Smo videli dva američana, kako sta fruštkala ob šestih v jedilnici. Ah bomo že, smo si rekli in šli z avtom proti ognjeniku.

DSCF3630.jpg

DSCF3635.jpg

DSCF3637.jpg

Mogočno se je dvigalo obličje Muhavure. Mi mislimo it tja gor, sem si pravil. Oprtali smo si ruzake in šli za Labanom, ki je kar tekel do pisarne, kjer je startna točka. Ob 7:00 sta prišla rangerja in vojak. Plačali smo vstopnino za hike in počasi (hitro) začeli z vzponom. Z nami sta bila še ranger in vojak, ki sta nas spremljala. Najprej smo šli skozi gozd, ki ga sekajo, nato pa skozi virgin forest, ki se ga človeška roka še ni dotaknila. Džungla. Katja je že malo zasopihala, ker sta vodnika žgala kar hud tempo. Smo govorili, da malo bolj počasi, pa je to držalo le prvih 10 m.
Prišli smo do prve koče na 3116 m. (Opomba; koča pomeni okroglo prepišno uto brez vrat s slabo streho in premerom cca 1,2 m) Že tukaj se je odprl prav lep razgled na sosednja ognjenika (Mgahinga in Sabinyo) in dolino. Jutro je bilo sončno in vroče. Pihal je jugozahodnik. Pojedli smo tiste oreške in toast z medom. Odpočili smo se za 15 min nato pa šli dalje. George je rekel, da ne more več in, da bo počakal v koči. Verjetno tudi ne bi prišel kaj dlje, ker je bil obut v neke papuče.

DSCF3641.jpg

DSCF3642.jpg

DSCF3644.jpg

DSCF3645.jpg

DSCF3652.jpg

DSCF3661.jpg

DSCF3667.jpg

Gozd se je počasi redčil in prevladovalo je grmičevje z občasnimi zaplatami dreves. Sam sem se ločil od ostalih in hitel za vojakom vendar ga nisem mogel dohajati. Plezal je kot koza. Vsake toliko me je počakal in rekel, da se dobro držim vendar sva po pol minute spet zakorakala in itak, da ga nisem več videl pred mano. Korak je postajal težji in težji. Počasi so se pojavljali oblački. Končno sem prigomazil do druge koče na 3885 m. Vojak je že malical, jaz sem se mu pa pridružil. Malo sva kramljala o tem in onem. Je pravil, da je very cold in si nataknil bele rokavičke. Jaz sem se mu pa le nasmehnil. Vojaki na obmejnih območjih pomagajo civilni zaščiti "pred živalmi (gorile...)", predvsem pa pri nadzoru meja in varovanju turistov.

DSCF3683.jpg

DSCF3725.jpg

DSCF3752.jpg

DSCF3753.jpg

DSCF3758.jpg

DSCF3762.jpg

Po 20 minutah so se pojavili še ostali. Laban je vlekel Katjo s pomočjo bambusove pohodne palice, ki smo jih dobili ob vznožju. (Katja se pizdi; občasno mi je pomolil palico, da sem se potegnila naprej po navpičnem klancu, za razliko od mojih prijateljev iz Slovenije, ki so me zapustili). Ostali so bili še kar dobro. Je povedala Katja, da jo je ranger res vseskozi spodbujal, da naj gre naprej. Prosila ga je naj gredo bolj počasi in ji ustregel. In to na način, da je naredil korak in nato skočil, spet korak in skok... Res jim je kot pitje čaja tale izlet, je rekel naš vojak stotnik. Katja je rekla, da jo boli glava in ne bo zmogla naprej. Skupaj z vojakom sta ostala pri koči. Smo se poslovili in se zagrizli naprej. Grmičevje je postalo redkejše, veter močnejši, korak težji. Vsak korak je bil težji. Na vsake toliko smo se malo odpočili in se spet zagnali naprej vse do vrha. Dobre pol ure od druge koče smo v megli zagledali jezerce v ugaslem kraterju. Na levi Ruanda, na desni Uganda okoli in nad nami pa oblaki. Čestitke, nato pa smo se vsedli v zavetje ob jezecu 7 m globlje. Po občutku bi rekel, da je imelo 10 °C. Misel, da bi se vrgel not se mi ni zdela privlačna. Laban, ki je bil pobudnik za namakanje, se tudi ni več hotel vreč not (sem mu na poti dol dal rokavičke, ker ga je revčka zeblo v roké). Primož je legenda in je s sabo pritovoril enega Tuskerja, ki smo ga zmagoslavno odprli in si ga podelili. Še ranger je dvakrat nagnil. Na vrhu se nismo zadržali več kot pol ure, ker je močno pihalo in so bili oblaki čedalje bolj gosti.

20160910_110041.jpg

20160910_123525.jpg

20160910_123539.jpg

20160910_123907.jpg

20160910_124615.jpg

Pot dol je bila še hitrejša kot gor. Vendar le z lažjim a utrujenim korakom. Pri prvi koči smo našli le vodo, ki sta nam jo pustila Katja in vojak. Nič se nismo ustavil. Smo šli kar naprej. Malo me je začela boleti glava vendar je po 15 min minilo. Na sredini do spodnje koče smo srečali Katjo in stotnika in se skupaj spustili do koče. Tam nas je pozdravil George, ki je vsem čestital in zatarnal, da je mrzlo... Laban se je pošalil, da je koča njegova hiša hehe in če bo še kdaj povabil na pijačo. Malo dlje smo postali...glavoboool. Misli smo se mi vrtele samo o tem kako priti čimprej dol. Nekje vmes smo vprašali koliko še in je ranger rekel uro in tričetrt. Vmes so Ugandčani spremljali tekmo Manchester United vs. Manchester City. Še slabo mi je postalo. Mislim, da sem se navzgor vzpenjal prehitro... Malo smo se še spomnili poti za gor in nas je ranger nahecal. Dol pri pisarni smo bili v slabi uri.

20160910_085652.jpg

DSCF3763.jpg

DSCF3766.jpg

Vrgli smo ruzake iz hrbtov in se zasedeli. Sam sem zaradi glavobola in slabosti še malo drobencljal okoli vendar ni pomagalo zato sem se vsedel. Ranger, ki nas je vodil je povedal še nekaj zaključnih besed in se nam zahvalil za celodnevno izkušnjo Muhavure. Ne vem kdaj, ampak nekje vmes, ko smo sedeli na klopci, naj bi se čutil 15 sekundni potres. Nič nisem čutil. Tudi slišal nisem, da se ostali pogovarjajo o tem. Bila je le bolečina v glavi in slabost. Gremo naprej sem si zaželel. Segli smo si v roko in se spustili čez polja do avtomobila. Očesa so bila vsepovsod. Domačini so se nejeverno čudili, ko smo jim povedali, da smo bili na vrhu ognjenika. Vrgli smo gojzarje v prtljažnik in se zapeljlali po prašni in luknjasti cesti proti Kisoru.
Bolečina je do mesta že izginila. Po chicken pizzi pa se je stanje povsem stabiliziralo. Z lepimi vtisi smo se vračali v Kabale na zaslužen počitek. Na prelazu smo se še enkrat ozrli in poklonili spečemu velikanu.

DSCF3768.jpg

DSCF3770.jpg

DSCF3771.jpg

DSCF3772.jpg

Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog

Posted by g.alezek 12:46 Archived in Uganda Comments (0)

14. dan

Kabale-Kisoro

Prišel je petek, ko je tudi vsem znana A.P. zapustila bratovščino.

Dopoldne smo pozno zajtrkovali in vsak zase čitali. Nato smo odšli do Amasika, kjer smo osebju razdelili darilca - čipke in razglednice iz prestolnice slovenske. Pa čokoladice iz bivše juge. Še zadnji pozdrav otrokom na igralih, ki so začuda preživela polnih 24 ur A testiranja (na gugalnici so bili trije in se smejali).

DSCF3576.jpg

Anjin voznik je bil točen, po muzungu času. Še objemček in papa.

DSCF3582.jpg

Ob pol petih smo krenili proti Kisoru. Na izlet na vulkan Muhabura (Muhavura - Lonely planet; 4127 m) se nam je pridružil še Laban in pa George, ki nas je tudi zapeljal do tam (več ali manj po levem pasu :)). Pot je vodila čez dva prelaza. Na prvem smo uživali v prelepem pogledu na Bunyonyi jezero. Na vrhu drugega prelaza pa sta se pojavili dve mogočni senci v daljavi. Muhabura in Gahinga (3474 m).

DSCF3586.jpg

DSCF3603.jpg

DSCF3610.jpg

DSCF3624.jpg

V Kisoru smo se nastanili v Golden Monkey Guesthous. Laban nas je vodil po odročnih uličicah mesta, kjer smo v štacuni odprti ob pol devetih zvečer nakupili zaloge za vzpon. 3 snope mejčkenih banan, kilo toasta in med (nekaj smo že nakupili v Kabaleju - vod0, arašide in čokolade). Jedli smo kozje pečene ražnjiče iz ulice. Postreženi smo bili še z dvema krožnikoma zelja in krompirčka z omako (vsak). Ti Ugandci pojedo ogromno škrobnih jedi...še posebej radi zvečer ob devetih). Čez poln želodček se je prelilo če pivo.

Laban nam je v Golden Mokey opisal pot, ki nas čaka zjutraj. Ob 7:00 moramo biti na startni točki za vzpon (jugozahodno od Kisora). Do tam je še 45 minut vožnje, zato krenemo ob 6:00 iz hostla, vstanemo pa ob 5:30.

Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog

Posted by g.alezek 12:45 Archived in Uganda Tagged africa Comments (0)

13. dan

Kabale

Zadnji dan pred Anjinim odhodom domov. Gremo iskat colobus monkeys ali ostanemo v mestu? Ker je verjetnost, da najdeš žival, ki jo iščeš, tukaj očitno majhna, bomo raje ostali in se družili z otroki v Amasiku. Že pred dvemi tedni smo imeli idejo, da bi za otroke v Amasiku naredili preprosta igrala. Zdaj imamo čas za to. Zjutraj smo se odpravili v center in v shrambi poiskali primerna debla evkaliptusa, ki bodo služila za plezalo. Kmalu smo našli tudi staro gumo, ki bo odlična gugalnica. Kupili smo nekaj vrvi, poiskali svoje pange in se lotili dela. Otroci so nas sprva nezaupljivo opazovali, kasneje pa že veselo bingljali na novi gugalnici. Koliko veselja s tako preprosto stvarjo, kot je stara guma, ki visi z drevesa. Plezalo smo naredili iz treh debel, ki smo jim s pango vsekali utore in jih nato zbili z žeblji. Zveni bolj preprosto, kot je dejansko bilo, saj evkaliptus krivi žeblje kot za šalo, poleg tega pa jih, ko so enkrat not, ne dobiš več ven. Ko smo nekako spojili ta trikotnik, smo nanj napeli vrvi. Tukaj nam je pomagal Aleš s svojim jamarskim znanjem vozlov za vse priložnosti. Še preden je plezalo dokončno zasedlo svoje mesto, so ga otroci že okupirali.
Veselje v hiši!!! Čeprav izgleda, da bo imel Justus veliko dela s pomirjanjem strasti okoli novih igral.

DSCF3495.jpg
Starejši učijo mlajše

DSCF3502.jpg
Odbojka

DSCF3521.jpg
Izdelava plezala

DSCF3523.jpg
Panga v akciji

DSCF3531.jpg
Jamarski vozli nas rešujejo

DSCF3534.jpg
Juhuuuuu

DSCF3541.jpg
Še malo...

DSCF3546.jpg
Akcija

DSCF3551.jpg
Otroci

Kosilo, kava, popoldne za pohajanje po mestu. Z Labanom smo se odpravili na tržnico, kjer nas je ujel prvi resnejši dež, tako da smo vedrili med paradižniki in bananami. Iskali smo moža z ananasi, ki smo mu obljubili fotografijo, pa ga ni bilo. Kupili smo nekaj drobnarij za domov od lokalnih obrtnikov. Vedno je dobro, da te po nakupih spremlja mučiga, če ne - muzungu price.

DSCF3563.jpg
Tržnica polna matok

DSCF3568.jpg
Paradižnik

DSCF3569.jpg
Ulica garaž

V hotelu nismo več sami, ker je v bližini učiteljski kongres in se je po mestu nabralo nekaj smetane. Zvečer smo tako dobili mizo na zunanji strani hiše izven terase, ker novi gostje ne odobravajo naših navad. ;)

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Posted by g.alezek 11:24 Archived in Uganda Tagged africa alongside amasiko Comments (0)

12. dan

Kabale

Prvi dan brez načrta. Dokler se nismo dogovorili za obisk Amazing Love šole, ki ima v lasti napravo za izdelavo opek z utori. Interlocking brick making machine. Odlično, to je edina gradbena reč, ki je še nismo videli in od katere si veliko obetamo.

DSCF3363.jpg
Slogan

Z avtom, polnim otrok, ki so sedeli povsod povprek, smo se odpeljali do šole. Anjina alergija na prah nas je rešila pred hojo. Sprejel nas je prijazen gospod, ki nam je v družbi otrok predstavil to čudežno napravo. Železen kalup, v katerega nasujemo mešanico zemlje, cementa in vode, ki jo stisnemo s pomočjo vzvoda in opeka je narejena. Lahko celo prilagajamo velikost. Takšne opeke je dobro naslednja dva tedna vlažiti, da ne razpokajo, potem pa so že primerne za gradnjo. Najhitrejši in najbolj učinkovit sistem do sedaj. Zakaj naprave ne uporabljajo???

270_DSCF3367.jpg
Naprava za izdelovanje opek

270_DSCF3370.jpg
Primer opeke iz čiste gline

270_DSCF3377.jpg
Demonstracijay

DSCF3382.jpg
Kalup

270_DSCF3391.jpg
Priprava mešanice

DSCF3393.jpg
Zlaganje opeke

270_DSCF3404.jpg
Wilberforce vs. 5

270_DSCF3408.jpg
Naša opeka

Gremo nazaj v Amasiko in odpremo naš slavni zid, ki zanima vse, tudi sosede. Odbijemo opaž in glej ga, smrdljivi zid stoji, zgleda srednje dobro in nič ne kaže, da bo razpadel. Glina je zelo dobra, ločje in trsje, ki nadomešča slamo pa utegne biti preveč sveže. Nismo prepričani, da je ta sistem primeren za to okolje. Ampak "probat ni greh". Ker smrdi kot kuga, ga bomo pustili na zraku, dokler se ne presuši.

DSCF3418.jpg
Odpiranje opaža

DSCF3423.jpg
Smrdljivo ločje

DSCF3424.jpg

DSCF3425.jpg
Zid...tadaaaa

Dopoldne smo obiskali še Backpackers hotel, ker še vedno iščemo nastanitev za naslednje leto. Sob je dovolj a nismo preveč navdušeni nad kopalnicami. Nasploh so kopalnice tukaj posebna specialiteta - luknje za odtoke in napeljave naredijo po tem, ko so ploščice že položene. Popoldne Primož in Aleš kartata, mene in Anjo pa Lawrance in Wilber odpeljeta še do dveh hiš nad mestom. Ena izgleda kar ok. Ne moremo se še odločiti.

DSCF3461.jpg
Prodajalec ananasa

270_DSCF3463.jpg
Ananase pripeljejo iz sosednega okrožja. Tudi do 50 km stran. Na kolo lahko spravijo 120 sadežev.

DSCF3471.jpg
Profesionalec na delu

To je zadnji večer z Lawrancem, zato se je Lydia odločila, da bomo skupaj jedli. Pripravila je večerjo za 15 ljudi. Riž, zelenjava, svinjina, krompir, fižol, čapati, piščanec, matooke ... pojedli smo, kolikor smo zmogli. Potem smo se zahvalili dekletom, ki pod Lydiinim vodstvom skrbijo za nas in jim dali drobna darilca. Hvaležnost je obojestranska, res nam veliko pomeni, da se počutimo varno in čisto. Lawrance je šel spat, mi pa smo se morali preseliti na dvorišče, kjer smo rogovilili dalje. V hotel so prišli namreč novi gostje, ki nočejo gledati kako pijemo in kadimo. Naše večerno rajanje in jutranje spanje se tepe z njihovim ritmom. Čas za zajtrk in čas za kavo po kosilu - strange muzungu time.

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Posted by g.alezek 11:14 Archived in Uganda Tagged africa alongside amasiko Comments (0)

11. dan

Kabale

270_DSCF3128.jpg
Zračenje

Še zadnji od dogovorjenih obiskov, tokrat v lokalni bolnišnici Rugarama. To je 2. največja bolnišnica v mestu, usluge so plačljive a zato veliko boljše, kot v glavni bolnišnici, kjer so pokvarjene skoraj vse naprave, ki potrebujejo elektriko. Recimo rentgen. Vsaj tako so nam povedali naši zdravniki, ki smo jih po naključju spet srečali, očitno smo bili vsi dogovorjeni za obisk ob istem času.

Prvotni namen našega obiska je bil predvsem izvedeti, kako deluje tukajšnji zdravstveni sistem, kako izgledajo "outreach" obiski in kakšne prostore bi morali zagotoviti v novem Amasiko centru, da bi lahko opravljali osnovne preglede in testiranja.

Sprejela sta nas dva zdravnika, Yvonne in Filip. V mestu je, kot rečeno, javna bolnišnica, ki je v zelo slabem stanju. Storitve v Rugarami so plačljive, razen testiranja in posvetovanja za bolnike z virusom HIV. Državno povprečje obolelih 43-milijonske države je 7,3%. Ob Viktorijinem jezeru je bolnikov več, 10%, v našem mestu pa 7,2%. Veliko otrok se okuži ob porodu oziroma v prvih tednih, ko ga mati doji. Država sicer podpira ustanavljanje novih klinik tudi s finančno pomočjo in osebjem, vendar so pogoji za dodelitev te pomoči precej zapleteni. Število ljudi, ki trpijo za najbolj osnovnimi obolenji, kot so visok krvni tlak, diabetes, hepatitis A in B, malarija, ... pa je zelo visoko. Življenska doba je v povprečju precej nizka, verjetno med 50 in 60 leti, starejših ljudi ne vidimo pogosto.

DSCF3138.jpg
Zobna ambulanta in slovenski zdravniki

270_DSCF3154.jpg
Čakalnica

Ravno se odpravimo na ogled bolnišnice, ko se prikaže medicinska odprava iz Ljubljane. Dve muhi na en mah za Yvonne! Najprej sprehod čez administrativni oddelek, kjer imajo še rentgen in ultrazvok. Vstop v osrednjo stavbo splošne bolnice - skozi natrpano čakalnico, kjer televizija glasno kriči, da zamoti bolnike. Za mizo ob strani sedi sestra in sprejema oziroma usmerja bolnike. Levo travmatologija, desno intenzivna, ... tudi v nadstropju podobno, povsod ločeni moški in ženske. Tuberkuloza, tifus, hepatitis - ločeni med sabo le z zavesami. Porodniški oddelek, kamor matere prihajajo iz oddaljenih vasi približno 1 teden pred porodom. Za porod obstajajo posebni boni, eden stane 4000 UGX, ki omogči materi zdravniško oskrbo ob porodu.

DSCF3174.jpg
Yvonne

DSCF3175.jpg
Posvet

DSCF3188.jpg
Mame

Na hitro so nas spustili še v operacijsko dvorano, ki so jo ravno čistili po operaciji. V sobi za manjše posege so s stropa viseli pajki, marsikje drugje pa so gnezdile ose. Ljudje čakajo na oskrbo povsod,tudi na travniku okoli bolnišnične stavbe, ležijo na tleh, perejo obleke, čakajo ... Naš obisk se je iz predvidene 1 ure raztegnil na dobre 3. Mudilo se nam je na parcelo, skopat jaške in preveriti trdnost tal, preden nas zalije dež. Sonce je namreč vsak dan bolj močno, popoldne se zgrnejo nad mesto nevihtni oblaki, deževje se nezadržno bliža.

DSCF3194.jpg
Gneča na oddelku

DSCF3199.jpg
Zunanjost

270_DSCF3212.jpg
Dojenček dobiva injekcijo

DSCF3214.jpg
Mame z otroki čakajo na kosilo

DSCF3231.jpg
Cepiva

DSCF3244.jpg
Kirurška ambulanta

270_DSCF3246.jpg
Po operaciji

Domov, pobrat metre in lopate, pange in podobno in švignili na lokacijo. Primož in Aleš sta se lotila dela, prvi jašek tik pod zgornjo teraso. Nismo prišli daleč, saj je pod 10-30 cm rahle prsti že trda trda podlaga. Ni skala, ni glina. "Maram with rocks" pravijo domačini, najboljša podlaga, ki jo lahko najdemo na hribu. Ok, ampak hočemo videti, kaj je spodaj, naslednji jašek kopljemo na zunanjem robu terase bolj na sredini parcele. Pridemo globine 80 cm, ko se naveličamo. Sonce je tako močno, da se nam kar meša. Roke postajajo vidno rdeče med tem, ko merim s penetrometrom, zemlja pa, razen da postaja nekoliko bolj mastna in vlažna, je po vsej globini enaka - "maram without rocks".

270_DSCF3269.jpg
Prva luknja

270_DSCF3272.jpg
Opazovalke

270_DSCF3280.jpg
Počasi se daleč pride

DSCF3300.jpg
Arafanja

DSCF3311.jpg
Maram

DSCF3320.jpg
Penetrometer

DSCF3327.jpg
To ni WC

Sosedje nas pridejo opazovat - stupid muzungu random holles. Ali bi kupili še sosednjo parcelo? Pa še tisto zraven? Drugič, hvala lepa in nasvidenje. Gremo v senco.

DSCF3353.jpg
Pri Georgu

DSCF3355.jpg
Izdelovanje spominkov

Pozno popoldne nas je pričakalo z vetrom, ki je besno dvigal prah po ulicah. Danes gremo na poslovilno večerjo z osebjem iz Amasika. The Boss - svinjina, zelje in matooke na srebrnih pladnjih, ki jih praznimo z rokami. Peace, Aleš, Lawrance, Yvas, Anja, Katja, George, Primož, Wilberforce in Justus. Hvala za prijeten večer!

Viski v hotelu, da gre svinja lažje dol, klepet, spanje.

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar
Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Posted by g.alezek 11:02 Archived in Uganda Tagged africa alongside amasiko Comments (0)

(Entries 6 - 10 of 19) « Page 1 [2] 3 4 »