3. dan

Kabale

29.08.2016

Tretji dan se je začel, kot se mora vsak ponedeljek; s sestankom. Amasiko Street Children center je le nekaj minut oddaljen od našega doma. Trenutno deluje v najeti hiši v centru mesta. Otroci pridejo zjutraj in odidejo domov okoli 4h popoldne, čeprav neradi. Večinoma se vračajo v revne domove, morda bodo do naslednjega dne tudi lačni. Zato so petki v Amasiku žalostni in ponedeljki veseli dnevi.

Pogled s terase.

Angel in njena mam.

Za ograjo se skriva majhno dvorišče za igro otrok in stavba, kjer sta poleg osrednjega prostora še 2 pisarni, toalete in soba za medicinsko oskrbo. Počasi ugotavljamo, da so si domovi po organizaciji zelo podobni; s pokrite terase vstopimo naravnost v osrednji prostor (dnevna soba), nanj pa se nato priključi več manjših sob, ki so namenjene spanju, shranjevanju, kopalnicam, ... nekje vmes je obvezno tudi izhod na zadnjo stran, kjer se nahaja zunanje kurišče. Kuhinja je torej del zunanjega prostora.

Tipična kuhinja.

Sestanek ob desetih se je premaknil na kasnejšo uro, ker je Wilberforcu umrl sosed in je moral pomagati pri reševanju situacije. Običaj je tak, da celotna skupnost pomaga, kadar kdo od njenih članov umre. Smrti pa so tu bolj pogoste, kot bi si mislili. Zato smo se, namesto čakanja, odpravili na ogled parcele, kjer želimo zgraditi nov Amasiko Halfway Home.

Z avtom smo se odpeljali nekaj kilometrov iz centra, zavoj na desno, prašna cesta navkreber, ožina, prah, sonce in končno pred nami parcela, ki jo je organizacija Alongside Africa kupila pred kratkim. Še nekaj korakov in tu smo. Pogled v dolino je čudovit, parcela je velika a ne tako dobro dostopna, kot bi si želeli. V naslednjih minutah so nas obkrožili sosedje in otroci iz okolice. Bližnji sosed, mlad fant, nam je pomagal pri meritvah in nam podrobno opisal zemljo, vetrove in vodo na lokaciji. Ves njegov trud si lahko prevedemo kot prošnjo za službo ... lokacijo smo poslikali, izmerili, posneli panoramo in se odpravili nazaj v mesto.

Pogled s parcela v dolino.

Parcela leži na terasastem pobočju.

Bodoči sosedje.

Jata žerjavov.

Evkaliptusov gozd.

V Amasiko centru smo spoznali Peace, ki dela z otroki vsak dan, organizira njihove aktivnosti in skrbi za organizacijo. Georga, ki je finančni direktor organizacije, Wilberforca, izvršnega direktorja in ostalo osebje, od kuharice do žensk iz skupnosti za ročne spretnosti. Pa seveda otroke, veliko otrok, ki so se nas sprva bali, ob odhodu pa so že mahali in klicali “muzungu, muzungu”.

Otroci v Amasiko centru.

Mala učiteljica.

Otroci v centru so dveh vrst – nekateri so majhni in še vedno lahko vstopijo v reden izobraževalni sistem, drugi pa so na cesti že dlje in se pri 17, 18, 19 letih zelo težko vrnejo na ustaljeno pot. Spoznali smo tudi nadarjenega in prijaznega fanta po imenu Justice, ki je v centru prevzel vlogo učitelja nogometa.

Nogomet igrajo na mestnem stadionu.

Obiskali smo nekaj trgovin v mestu, kjer je možno kupiti armaturo, valovito pločevino, steklo in podobne materiale za gradnjo. Sprehod čez market nam je razkril pogled na lokalno prehransko ponudbo. Sadje, zelenjava ... ob pogledu na mesno stojnico bi zlahka postali vegetarijanci.

Skupaj z otroki v centru smo pojedli kosilo, tokrat sestavljeno iz poshe in fižolove omake. Po tem smo se počasi odpravili proti domu že utrujeni od vseh dogodkov dneva. Naredili smo še seznam prostorov, ki bodo potrebni v novem centru in predvideli kvadrature. Veliko je, bojimo se, da vsega ne moremo zgraditi na enkrat, čeprav je večina prostorov nujna. Preostanek popoldneva smo se ukvarjali s kombinacijami, kvadraturami in materiali, ki bi jih lahko uporabili.

Gradbišče v centru mesta.

Slaščičarna.

Večerja v hotelu, zelenjavni curry z rižem, čapati in posho. Kuha Lydia, hrana je odlična, količine neobvladljive. Pivo in spanje. Jutri gremo na obisk k Georgu.

Gumitvist.