17. dan

Gremo na safariiiiiiiiiiii, woohoo! Včeraj smo bili leni ampak ne tako zelo, da si ne bi poiskali prevoza za v Queen Elizabeth National Park. Naj razložim postopek - najprej nas je želel omrežiti dotični gospod, ki se je pred kratkim naslikal v našem hotelu in prodajal svoj najboljši safari na svetu. 320 USD na glavo za 2 dni. Ker dobim refluks takoj, ko mi nekdo v glavo rine preveč letakov hkrati, sem posumila v to ponudbo. Sicer smo tekom pogajanj ceno zbili že na 250USD ampak hec je v tem, da je Kabale oddaljen dobrih 5 ur od parka in da se moramo tudi vrniti. Ponoči pa tukaj nihče ne vozi rad, sploh ne muzungov. Kaj potem ostane od dveh dni parka, ki je velik skoraj 2000 kvadratnih km? Nič, iščemo alternativo, skoraj se že, pametni kot smo, odločimo, da se bomo peljali kar sami, saj smo ja avanturisti. Pa smo - še dobro - v zadnjem trenutku našli Lilian, UWA rangerko, ki nas pelje v obe smeri in še po parku za 3 dni. Voznik, avto, gorivo za 150USD na dan. Dvakrat vstopnina v park po 40USD/osebo in Kazinga boat channel 30USD/osebo. OK, gremo. 5.30 muzungu time smo se napokali v Toyoto HIACE 4x4 in odbrzeli čez hribe proti severovzhodu. Aleš tu zraven kriči, da mu je kapljalo na tace čez luknjo v podnu. Midva sva po kraljevsko spala/ležala zadaj in nama je samo pihalo v glavo.

Z vsakim metrom nadmorske višine, je razgled postajal lepši. Lilian nam je razložila, da je evkaliptusova hosta, ki jo gledamo, v bistvu za en drek - do 1912, ko so kolonialisti začeli izsekavati fini tropski les, tu sploh ni bilo evkaliptusa in sedaj, ko ga sadijo zaradi njegove hitre rasti, je zadušil vse ostalo. Tu, kjer se bohoti evkalipt in bor, je bila prej džungla, danes pa ni niti podrasti, ker jo gumasti listi in iglice zamorijo. Zanimivo - tudi banana je prišla sem dokaj pozno, pa je danes osnova za večino jedi in pijač, celo neke sorte gin kuhajo iz nje.

Prva postaja Kihihi. Ker bomo v park vstopili na skrajnem jugu skozi Ishasho, tik ob meji s Kongom, moramo nakupiti hrano za naslednjih 24 ur. Jajca, meso, vodo, zelenje (greens pravijo tu neki rastlini, ki spominja na špinačo in se znajde zraven vsega, kar naročiš), oreške in wc papir. Počasi se učimo. Še 3 ure.

Vstopamo v park in sploh ni ograje. Queen Elizabeth je park brez ograje - ja, levi hodijo ven in not kakor jim paše, dokaz je bil to, da nismo nobenega videli, ker so očitno vsi šli na dopust, mogoče v Kongo ali pa na kakšno kmetijo, ker krave tečejo bolj počasi od antilop.

Vervet monkey, Ugandan cob (antilopa), še ena druga bolj kosmata antilopa, cel kombi slovenskih dohtarjev - vse to še pred uradnim vstopom v park. Kaj šele bo! Okrog 1h popoldne smo zares vstopili in dali oči še bolj na peclje, da bi ugledali znamenite leve, ki plezajo na drevesa. Brezplodno početje. Kmalu smo prišli do rangerske baze, kjer bomo prespali, vrgli meso iz avta in odbrzeli do reke, kjer ponavadi čofotajo povodni konji. Res je fino, ko se pretikaš čez hosto in rineš glavo čez streho avtomobila, v oči pa si rineš daljnogled. Parkirali smo in se splazili na prosto, po stopinjah hipotov do Ishashe. Čez reko smo buljili v Kongo in kmalu zaslišali težko sopihanje več-tonskih živali. Glej, glej, tam je, sem gre, dva sta, trije, glej, mladiček! In na drevesu so opice, kolobusi, važičke z belo grivo. Baje jih šimpanzi klatijo z dreves kot hruške, njihova najljubša hrana. Na naslednji plaži pa - kot da bi se dogovorili - stopimo iz avta in v istem trenutku z desne prikoraka četa povodnih konjev, z leve pa 10 slonov. Kar tako čez mejo in v vodo. Zanimivo srečanje velikanov smo opazovali kot začarani dobre pol ure. Potem so zakrulili želodčki in smo se vrnili v kamp. Kosilo, pivo, še ena dolga fura čez savano, posejano z antilopami in ptiči vseh sort. Ko je skoraj že padla noč, smo našli družino hijen. Mama in trije poredni mulci, ki se niso mogli odločit med sesanjem mleka in pretepanjem.

Večerja v rangerski kantini. Spali smo v bandah dobrih 300 metrov stran od postojanke. Lilian nas je zapeljala do tam, ker je ponoči nevarno, potem pa šla, kot da nas bo ena čelka rešila, če se levi ravno zdaj oglasijo. Pogumno smo sedeli pred bandami in srkali toplo pivo, malo rjoveli nazaj v grmovje in hodili lulat vse bližje naše mize. Aleš mora spat sam in se boji, najina banda je pa bližje hipotov, tako da smo 1:1. Obiskala nas je še ena pegasta mačkica, ki smo pregnali z lučjo, čeprav je bila velikosti polha, v grmovju so tulile hijene in se pretepali pavijani, za bajto so lomastili hipoti ... Okoli 11h smo pobegnili na varno in zaklenili za sabo, če koga tišči lulat, bo moral zdržati do jutra ali tvegati z življenjem. A ne, Aleš?

(UWA pomeni Ugandan Wildlife Authority - ker opravljajo treninge v parkih, vejo kam je treba gledat, da najdeš živali)

Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog