19. dan

Kot rečeno, noč je bila polna živalskih zvokov, ki so tokrat prihajali iz najine kopalnice, medtem ko je Aleš pridno spal v sosednji sobi. Temu primerno je bil tudi štart za jutranji "game drive" zverinski. Ob 6.30 smo se že spet butali ob notranjo opremo našega vozila. Zadnja priložnost, da najdemo te levje migrante. Čez dobre pol ure sta Aleš in Primož spala, prvi bolj in drugi manj sladko, jaz pa sem buljila v savano in tiščala fige v žepu. Pa ni pomagalo. Ampak tako, za splošno razgledanost, levi najraje hodijo tja, kamor hodi njihova hrana, ki se da lepo uloviti. Radi imajo mehko mlado meso na majavih nogah. Zato jih iščite tam, kjer se antilope parijo. Medtem ko se samci važijo, so še posebno neprevidni - njam njam.

Spet smo srečali povodne konje in slonja družina nam je zaprla cesto. Ob slanem jezeru smo našli tudi veliko drugih levjesrčnih iskalcev, ki so imeli tako smolo, kot mi. Aleš je zato pojedel tolažilni rolex, Primož pa rajši nič. Ko smo se malo kasneje odpeljali do ekvatorja in se "propisno" poslikali ob znaku, je bil še bolj zelen, tako da smo ga pustili spati do nadaljnega. Vsaj naslednjih 6 ur do Kabaleja.

Vmes smo se ustavili še ob enem izmed neštetih kraterskih jezer, ki so posejana po pokrajini. Notranja pobočja kraterja so gosto posajena z bananami, na dnu, tik ob vodi, pa iz njih varijo warangi. Bananin gin, recimo. V jezeru se ne sme plavati, ker je zelene barve in to pomeni, da je tukaj začetek sveta. Torej, če plavaš, lahko padeš globoko v srce Zemlje, izvor vsega. V naslednjem jezeru, ki smo ga videli, tudi ne smeš plavati, ker so tam doma neke vrste morske deklice. Vsako jezero, vsaka žival in rastlina, vse ima svojo zgodbo in svoj vzrok, zakaj jih je treba pustiti na miru. Lilian nam je povedala veliko vraž, s pomočjo katerih so starši otroke obvarovali pred svojo in naravno pred njihovo neumnostjo - kar bistveno za preživetje med levi in krokodili.

Postanek še ob izviru tople vode, pravi mali termalni vrelec, kjer se kar tre ljudi, ki iščejo ozdravljenje. Voda smrdi po žveplu, ob cesti stoji lokalni mag in prodaja zdravila za vse tegobe tega sveta, tudi za neporočene ženske in tiste, ki še niso rodile. Ker, mimogrede, vsak pošten gospod do zdaj me je povprašal, koliko otrok imam, in zakaj še ne in kdaj mislim rodit, pa kaj se zajebavam, to je treba čimprej pa čimvečkrat ...

Kabale, Primož gre naravnost pod kovter, ostali pa kmalu sledimo.

Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog