By this Author: g.alezek

Izlet do Bunyonyi-ja in nazaj...

Kot rečeno, noč je bila polna živalskih zvokov, ki so tokrat prihajali iz najine kopalnice, medtem ko je Aleš pridno spal v sosednji sobi. Temu primerno je bil tudi štart za jutranji "game drive" zverinski. Ob 6.30 smo se že spet butali ob notranjo opremo našega vozila. Zadnja priložnost, da najdemo te levje migrante. Čez dobre pol ure sta Aleš in Primož spala, prvi bolj in drugi manj sladko, jaz pa sem buljila v savano in tiščala fige v žepu. Pa ni pomagalo. Ampak tako, za splošno razgledanost, levi najraje hodijo tja, kamor hodi njihova hrana, ki se da lepo uloviti. Radi imajo mehko mlado meso na majavih nogah. Zato jih iščite tam, kjer se antilope parijo. Medtem ko se samci važijo, so še posebno neprevidni - njam njam.

Spet smo srečali povodne konje in slonja družina nam je zaprla cesto. Ob slanem jezeru smo našli tudi veliko drugih levjesrčnih iskalcev, ki so imeli tako smolo, kot mi. Aleš je zato pojedel tolažilni rolex, Primož pa rajši nič. Ko smo se malo kasneje odpeljali do ekvatorja in se "propisno" poslikali ob znaku, je bil še bolj zelen, tako da smo ga pustili spati do nadaljnega. Vsaj naslednjih 6 ur do Kabaleja.

Vmes smo se ustavili še ob enem izmed neštetih kraterskih jezer, ki so posejana po pokrajini. Notranja pobočja kraterja so gosto posajena z bananami, na dnu, tik ob vodi, pa iz njih varijo warangi. Bananin gin, recimo. V jezeru se ne sme plavati, ker je zelene barve in to pomeni, da je tukaj začetek sveta. Torej, če plavaš, lahko padeš globoko v srce Zemlje, izvor vsega. V naslednjem jezeru, ki smo ga videli, tudi ne smeš plavati, ker so tam doma neke vrste morske deklice. Vsako jezero, vsaka žival in rastlina, vse ima svojo zgodbo in svoj vzrok, zakaj jih je treba pustiti na miru. Lilian nam je povedala veliko vraž, s pomočjo katerih so starši otroke obvarovali pred svojo in naravno pred njihovo neumnostjo - kar bistveno za preživetje med levi in krokodili.

Postanek še ob izviru tople vode, pravi mali termalni vrelec, kjer se kar tre ljudi, ki iščejo ozdravljenje. Voda smrdi po žveplu, ob cesti stoji lokalni mag in prodaja zdravila za vse tegobe tega sveta, tudi za neporočene ženske in tiste, ki še niso rodile. Ker, mimogrede, vsak pošten gospod do zdaj me je povprašal, koliko otrok imam, in zakaj še ne in kdaj mislim rodit, pa kaj se zajebavam, to je treba čimprej pa čimvečkrat ...

Kabale, Primož gre naravnost pod kovter, ostali pa kmalu sledimo.

Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog

Dobrooo jutrooo zveri! Preživeli smo noč v divjini. Med pranjem zob so se priklatili pavijani in prav nemarno preiskali koš za smeti. Eden je našel jogurtov in lonček in ga malo očistil, potem pa samo še grdo gledal in se čohljal po trebuhu. Slabi turisti, premalo smeti. Zajtrk v kampu in čao, gremo proti severnemu sektorju.

Dolga in slaba cesta do nadaljnega, ampak razgledi so lepi. Queen Elizabeth je poseben v tem, da je zelo zelen in sočen v primerjavi z drugimi safariji. Na poti do Mweye smo prečkali gozd Maramagambo, del džungle, ki se zajeda v park s smeri Kyambure na SV. Potem so se drevesa spet redčila in že se je pojavil kakšen slon.

Prišli smo do ribiške vasi ob mostu čez kanal Kazinga, z 42 km najdaljši naravni kanal v Afriki, ki povezuje Edwarda in Georga, dve krokodilji jezeri. Zavoj na desno in po polotoku Mweya do glavne vstopne točke parka. Danes spimo v sobah s kopalnico. Najbrž je Lilian še bolj vesela, ker ji bomo končno nehali smrdeti v avtu. Kosilo s pogledom na jezero in mungoti, ki nam lezejo v ruzake. S polnimi trebuhi smo se odvlekli na ladjico. Dve uri plovbe ob obali Kazinge nam je postreglo s krokodili, hipoti, pelikani, orli in ostalo perjadjo, metrskimi kuščarji, bivoli, ki čakajo krokodile in kopalci, ki počnejo enako. Tudi izbor na ladjici je bil zanimiv: upokojenke z majhnimi fotoaparatki, mi trije, z enim švoh fujijem in pa dva resna ptičeljubca s kanoni, ki bi skoraj pometli upokojenke med krokodile. Kljub temu je Alešu uspelo malo zadremati med povratkom.

Med tem je Lilian oprala avto. Še vedno se sprašujemo o smislu tega dejanja, baje je popularno, čeprav se ne pozna dolgo. Mi smo se tudi oprali in pridišali na večerjo, kjer je našo lepoto in moj olupljen nos zasenčil cel avtobus misic. Kasneje, ko je Primož že tretjič bruhal in se je noč brez spanja še kar vlekla, sva mislila nanje - verjetno so tudi one dobile kaj pokvarjene kure za večerjo. Pred spanjem nas je Lilian peljala še na en nočni krog, kjer smo ulovili hipota, ponoči se hranijo na suhem. Nekaj pogumnih kampira ob robu jezera, kjer se oklepniki sprehajajo. Smo vprašali Lilian, kaj se zgodi, če greš ven iz šotora sredi noči (recimo lulat) in so zunaj hipoti ... je rekla, da prideš v novice. :S

Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog

Gremo na safariiiiiiiiiiii, woohoo! Včeraj smo bili leni ampak ne tako zelo, da si ne bi poiskali prevoza za v Queen Elizabeth National Park. Naj razložim postopek - najprej nas je želel omrežiti dotični gospod, ki se je pred kratkim naslikal v našem hotelu in prodajal svoj najboljši safari na svetu. 320 USD na glavo za 2 dni. Ker dobim refluks takoj, ko mi nekdo v glavo rine preveč letakov hkrati, sem posumila v to ponudbo. Sicer smo tekom pogajanj ceno zbili že na 250USD ampak hec je v tem, da je Kabale oddaljen dobrih 5 ur od parka in da se moramo tudi vrniti. Ponoči pa tukaj nihče ne vozi rad, sploh ne muzungov. Kaj potem ostane od dveh dni parka, ki je velik skoraj 2000 kvadratnih km? Nič, iščemo alternativo, skoraj se že, pametni kot smo, odločimo, da se bomo peljali kar sami, saj smo ja avanturisti. Pa smo - še dobro - v zadnjem trenutku našli Lilian, UWA rangerko, ki nas pelje v obe smeri in še po parku za 3 dni. Voznik, avto, gorivo za 150USD na dan. Dvakrat vstopnina v park po 40USD/osebo in Kazinga boat channel 30USD/osebo. OK, gremo. 5.30 muzungu time smo se napokali v Toyoto HIACE 4x4 in odbrzeli čez hribe proti severovzhodu. Aleš tu zraven kriči, da mu je kapljalo na tace čez luknjo v podnu. Midva sva po kraljevsko spala/ležala zadaj in nama je samo pihalo v glavo.

Z vsakim metrom nadmorske višine, je razgled postajal lepši. Lilian nam je razložila, da je evkaliptusova hosta, ki jo gledamo, v bistvu za en drek - do 1912, ko so kolonialisti začeli izsekavati fini tropski les, tu sploh ni bilo evkaliptusa in sedaj, ko ga sadijo zaradi njegove hitre rasti, je zadušil vse ostalo. Tu, kjer se bohoti evkalipt in bor, je bila prej džungla, danes pa ni niti podrasti, ker jo gumasti listi in iglice zamorijo. Zanimivo - tudi banana je prišla sem dokaj pozno, pa je danes osnova za večino jedi in pijač, celo neke sorte gin kuhajo iz nje.

Prva postaja Kihihi. Ker bomo v park vstopili na skrajnem jugu skozi Ishasho, tik ob meji s Kongom, moramo nakupiti hrano za naslednjih 24 ur. Jajca, meso, vodo, zelenje (greens pravijo tu neki rastlini, ki spominja na špinačo in se znajde zraven vsega, kar naročiš), oreške in wc papir. Počasi se učimo. Še 3 ure.

Vstopamo v park in sploh ni ograje. Queen Elizabeth je park brez ograje - ja, levi hodijo ven in not kakor jim paše, dokaz je bil to, da nismo nobenega videli, ker so očitno vsi šli na dopust, mogoče v Kongo ali pa na kakšno kmetijo, ker krave tečejo bolj počasi od antilop.

Vervet monkey, Ugandan cob (antilopa), še ena druga bolj kosmata antilopa, cel kombi slovenskih dohtarjev - vse to še pred uradnim vstopom v park. Kaj šele bo! Okrog 1h popoldne smo zares vstopili in dali oči še bolj na peclje, da bi ugledali znamenite leve, ki plezajo na drevesa. Brezplodno početje. Kmalu smo prišli do rangerske baze, kjer bomo prespali, vrgli meso iz avta in odbrzeli do reke, kjer ponavadi čofotajo povodni konji. Res je fino, ko se pretikaš čez hosto in rineš glavo čez streho avtomobila, v oči pa si rineš daljnogled. Parkirali smo in se splazili na prosto, po stopinjah hipotov do Ishashe. Čez reko smo buljili v Kongo in kmalu zaslišali težko sopihanje več-tonskih živali. Glej, glej, tam je, sem gre, dva sta, trije, glej, mladiček! In na drevesu so opice, kolobusi, važičke z belo grivo. Baje jih šimpanzi klatijo z dreves kot hruške, njihova najljubša hrana. Na naslednji plaži pa - kot da bi se dogovorili - stopimo iz avta in v istem trenutku z desne prikoraka četa povodnih konjev, z leve pa 10 slonov. Kar tako čez mejo in v vodo. Zanimivo srečanje velikanov smo opazovali kot začarani dobre pol ure. Potem so zakrulili želodčki in smo se vrnili v kamp. Kosilo, pivo, še ena dolga fura čez savano, posejano z antilopami in ptiči vseh sort. Ko je skoraj že padla noč, smo našli družino hijen. Mama in trije poredni mulci, ki se niso mogli odločit med sesanjem mleka in pretepanjem.

Večerja v rangerski kantini. Spali smo v bandah dobrih 300 metrov stran od postojanke. Lilian nas je zapeljala do tam, ker je ponoči nevarno, potem pa šla, kot da nas bo ena čelka rešila, če se levi ravno zdaj oglasijo. Pogumno smo sedeli pred bandami in srkali toplo pivo, malo rjoveli nazaj v grmovje in hodili lulat vse bližje naše mize. Aleš mora spat sam in se boji, najina banda je pa bližje hipotov, tako da smo 1:1. Obiskala nas je še ena pegasta mačkica, ki smo pregnali z lučjo, čeprav je bila velikosti polha, v grmovju so tulile hijene in se pretepali pavijani, za bajto so lomastili hipoti ... Okoli 11h smo pobegnili na varno in zaklenili za sabo, če koga tišči lulat, bo moral zdržati do jutra ali tvegati z življenjem. A ne, Aleš?

(UWA pomeni Ugandan Wildlife Authority - ker opravljajo treninge v parkih, vejo kam je treba gledat, da najdeš živali)

Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog

Dopust po Muhavuri. Nič ne bomo napisali. Gremo spat.

Aja, ne, nekaj smo pa le storili. Šli smo en krog po mestu, prečkali (dobesedno) nedeljsko mašo pod šotori na stadionu, ki je trajala približno že 4 dni, našli prevoz za na safari in zvečer - zvečer smo šli v klub! Sicer bi bilo bolje, če bi šli naravnost pod komarnik ampak ko se fantje odločijo, da je treba preverit lokalno ponudbo, jih nič ne ustavi. Večerni pred-safari se je začel v Backpackersu, kjer smo se dobili z našo voznico Lilian in se dogovorili za naslednje 3 dni, ki jih bomo preždeli v njenem avtu. Potem smo šli jest v lokalno menzo, kjer smo izvedeli, da je včerajšnji potres dejansko povzročil veliko škodo v Keniji. Iz menze pa direktno v nebesa oz. Heaven. Muzungu in Heaven - nedeljsko prazen klub z glasno muziko, preveč podobno domačemu izboru, in nekaj lokalnimi boys-i, ki so Aleša in Primoža po svojih pravilih nabili v biljardu. Sicer pa velik plac s preveč TV ekrani, kjer sukajo Mr. Beana in ostale evropske zveri, kot je Jean Claude Van Dam. Precej slabo, smo se napokali v avto, George, Laban, Denise in mi trije, v en avto seveda, in se odkotalili do Megle. Muzungu in the Mist! Še bolj prazno, spet televizije, kamor se obrneš, fuzbal in eksplicitni videospoti k eksplicitni glasbi. Denise je zehala kot lev v savani, zato smo muzungoti malo zaplesali, ampak mislim, da je bila bolj osramočena, kot navdušena, tako da smo se postrgali domov. Z nebes v meglo, z megle v posteljo.

Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar

Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog