Amasiko Uganda

Drugi ponedeljek v Ugandi. Izlet v sosednje vasi, obisk ženskih rokodelskih skupin, ki jih podpira Alongside Africa. Vožnja je malo krajša od petkove, smer podobna. Gremo na obisk, da kupimo dokončane izdelke in prinesemo nekaj materiala za nove. Poleg tega je čas, da skupine, ki so dobile posojila (neke vrste začetni krediti) od Alongside Africa, poročajo, kako so denar vložile in kaj so naslednji načrti.

Cekar

Mama in hči

Spet smo doživeli nepričakovan sprejem s petjem in plesom. Ženske so nas povabile v hišo, kjer so nam postregle z bananami, mlekom in kuhanimi jajci. Naslednjo dolgo uro smo poslušali finančno poročilo, vsaj 20 ljudi v majhni sobi z majhnim oknom. Veliko navodil, načrtov, zapletov in rešitev, zraka pa vse manj. Stene polne plakatov s predsedniškimi imeni in prvimi damami. Mini lokalni volilni štab. Skupina ima ekskluzivno tudi 2 moška člana - odgovorne osebe, ne gre drugače. Odhod, slikanje, pozdravi, dobre želje.

Sestanek in posvet

Pogostitev

Obušera

Pot nazaj, še postanek pri drugi skupini, ki se ukvarja z nastopanjem. Sprejeli so nas na vročem soncu, kjer smo sedli po klopeh in zopet je sledila predstavitev dosežkov od "najema kredita". Niso ga še vložili v svojo dejavnost, ampak v vreče krompirja, ki so ga posadili in v najem zemlje za izdelavo opek. S prodajo krompirja in opeke bodo zaslužili toliko, da lahko kupijo kostume in posadijo nov krompir.

Dramska skupina

Čebelji panji

Otroci nas opazujejo...

...na vročem soncu

Po izdatnem poročilu so nas muzunge, občutljive na sonce, preselili pod nadstrešek, kjer smo še vedno tenko piskali in se potili medtem ko je dramska skupina pripravila nastop. Najprej so zapeli 3 zborovske pesmi v jeziku Rukiga, nato pa so zaplesali tradicionalni ples. Poskoki so dvigali prah in boben jih je spremljal v sončni pripeki, plesalci pa se niso niti oznojili. Ta skupnost sicer živi že bližje mestu in ima v lasti manj zemlje, hkrati pa je redko kateri član skupnosti zaposlen. Tako jih veliko ostaja doma brez dela, kar pogosto vodi v alkoholizem. Plesu se je pridružil precej opit gospod, ki pa ga nihče ni preganjal ali poskušal ustaviti. Zanimivo se nam je zdelo, kako je v sicer precej konzervativni družbi (spodobno oblačenje, prepoved kajenja v javnosti in še kaj) alkoholizem nekaj povsem običajnega oziroma tolerantnega.

Tradicionalni ples

Cela vas se je zbrala

Popoldne smo obiskali Edirisine delavnice, kjer ženske šivajo obleke. Imeli smo še ta privilegij, da smo videli vzleteti predsednika Ugande s helikopterjem 100 m stran. V zadnjem trenutku smo se spomnili, da moramo do konca zbutati naš poskusni model zidu. OJOJ, masa se je kuhala že od petka, ko sta jo Primož in Aleš odpakirala, sta se skoraj onesvestila. Kaj šele, ko sta jo butala. Roke so smrdele po gnili travi še cel večer. Zaaadnji trenutek!

Edirisina delavnica

Šivilja

A.P. si je izbrala žirafo

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Kamnolom, kjer smo videli tudi otroke

Pred nami je vikend za odmor in počitek na jezeru Bunyonyi. Iz Kabaleja smo se odpravili zgodaj zjutraj (Africa time ). Do jezera smo prispeli ob 10h in si rezervirali dva šotora s posteljema v resortu Overland ob jezeru. Šotori so postavljeni pod hiškami narejenimi iz debel evkaliptusa in pokriti z valovito pločevino. Lawrance nas je zapelja do sem vendar je moral iti nazaj v Kabale, kjer ga je čakalo še nekaj dela. Kasneje se nam je pridružil pri večerji. Mi smo se nastanili po šotorih in razgledali po resortu. Večji del popoldneva smo preživeli na pomolu ob jezeru kjer smo skakali v vodo in se kopali. Voda je imela prijetnih 20 °C.

Aleš se pripravlja na skok stoletja

Naše prebivališče

Šli smo tudi na bližnji hrib do velike pokrite hale. Do tam nas je peljal fantek po imenu Success. Tam smo izvedeli, da je to del hotela, ki je ob jezeru, in je namenjena zabavam za večje skupine. Kosilo in nato spet kopanje in branje do večerje. Na hrano se čaka minimalno 45 minut! Serviralo nam je 10 glavo osebje.

Urejanje žive meje po afriško.

Primož, Success, Aleš

Razgled s party palače

Party palača znotraj

No party today...Success went home

He likes his garden

Poziranje v prahu

A.P. na plaži...baje je brala knjigo

King Kong na odskočni deski

Naslednje jutro nas je zbudilo ptičje petje. Jezero je zelo znano po različnih endemitnih vrstah ptic. Bunyonyi v jeziku domačinov Rukiga pomeni "place of many little birds". Jezero ima 29 otokov. Za dobro jutro sa s Primožem skočila v vodo.


Reflekcija

Vsem znana A.P. med lianami

Po zajtrku smo šli na pohod na najvišji hrib v bližini iz katerega se vidi polovico jezera. Vodiči so nam bili trije fantki, ki so plezali kot gamsi in to bosonogi. Na vrhu je še en hotel in pa lesene hišice, ki so jih ravno gradili. Eden izmed delavcev, fant ki z družino živi spodaj ob jezeru, nam jih je razkazal.

Vodiči

Pogled na Bunyonyi

Mahagonijeva hiša

V gradnji

King Kong

Sledil je spust po prašni cesti mimo revne vasice in prestižne vile The Bird Nest. V Overlandu smo se odžejali z zasluženim hladnim pivom.
Primož, Katja in jaz smo si najeli drevak in z njim počasi pluli med otočki. Ustavili smo se na otoku, kjer ima Edirisa svoj resort. Sprva ni bilo nikogar zato smo se razkomotili na hiški na drevesu. Kmalu je prišel fant, ki nam je veselo hitel razlagati vse o Edirisi, kaj nudijo in, da pozna Miho Logarja... Prijazno smo se mu zahvalili in izpluli proti Overlandu. Anja nas je že čakal in slikala iz pomola. S Primožem sva že dobila občutek za krmiljenje drevaka. Pristanek je bil popoln.

Dnevni kop

Overland resort

Koliščarja

Počitek v drevaku

Tree house, Edirisa

Tiče

Raklama za Stoney

Večerja je bilo pozno kosilo, zadnji pogled na jezero in prašna vožnja v Kabale.

Kolibe v resortu

Pozdrav

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Jutranja Angel

Petek je bil namenjen odpravi v bližnje hribe, dogovorjeni smo bili za obisk pri Blesidi, ki plete posode za Along Side Africo, in v šoli Greame Nash, katere direktor je Wilberforce. Oboje je na poti do Bwindi Impenetrable Parka, kjer prebivajo gorile. Najeli smo 4x4 kombi z voznikom Denisom in se z zamudo, kot ponavadi, odpravili na pot malo čez 9. Wilberforce je zjutraj uspel dobiti še eno vrečo suhega trsja, ki ga bomo porabili za zid, kmalu po odhodu iz mesta pa smo opazili polje, polno požetega suhega ločja. Fantje so na hitro nabrali nekaj naročij, nazaj grede jih bomo pobrali, razsekali s pangami in poskusili zmešati z glino. Nimamo najboljšega občutka glede tega sistema, ampak poskusiti je treba vse.

Aleš, nabiralec trsja

Wilberforce, nasmejani nabiralec trsja

Kmalu smo se znašli na prašni vijugasti poti. V dolini so se razkrivala ročno obdelana polja, okoli nas pa oblak rdečega prahu. Ustavili smo se v manjši vasi, pri Blesidi. Razlika med mestom in vasjo je očitna. Ljudje na vasi so bolj nezaupljivi, otroci plašni, mi pa denarnice na dveh nogah. Vedo, da obisk belcev pomeni zaslužek in kaj več od tega jih niti ne zanima. Kljub nezaupljivim pogledom smo bili oblegani med ogledom delavnice (majhna izba iz blata in vejevja s slabo osvetlitvijo). Nakupili smo nekaj reči, to je skoraj obvezno, saj so nas sprejeli v svoj dom. Če pomislim, kje vse smo že bili v zadnjih dneh - v Sloveniji ne obiščem toliko domov v celem letu.

Pogled v rodovitno dolino

Obedlovalci polj

Pred odhodom smo Wilberforca prosili še, da je otrokom razdelil nekaj svinčnikov, ki smo jih sicer nesli v šolo. V trenutku se je število otrok s stegnjenimi rokami podvojilo. Nikoli ne veš, ali si naredil neumnost ali veselje ... A pri vseh, ki jih tu srečujemo, si včasih ne moremo pomagati.

Svinčniki so dobrina

Življenje na vasi

Pot v prašno goro se je nadaljevala, kmalu smo se znašli v novi vasici, kjer so nas pričakovali otroci. Kljub temu, da so že počitnice, so prišli v šolo, da bi nas pozdravili. Sprejem, ki smo ga doživeli, nas je pustil brez besed. Otroci v zakrpanih uniformah so nam zapeli in zaplesali dobrodošlico na žgočem soncu. Nato smo spoznali osebje in kmalu smo sedeli v blatni kočici, kjer so nam kljub revščini postregli s čajem, mlekom in kruhom. Omizje smo delili z župnikom iz sosednje cerkve in predsednikom sveta staršev/glavnim tesarjem, ki ima 3 žene. Sledil je ogled šole - dooolga stavba iz blata in vejevja, ki so jo starši sami postavili za svoje otroke. Mešani občutki so nas prevevali, ko smo vstopali v temne in zatohle prostore brez zračenja - spoštovanje in veselje nad trudom, ki ga skupnost vlaga v to, da imajo otroci šolo, se tepe z žalostjo ob učilnicah, kjer prejemajo pomanjkljivo znanje. Uganda je resnično dežela nasprotij. To šolo obiskujejo tudi otroci iz plemena Batwa (pigmejski otroci), ki živijo 15 ali 20 km naprej na majhnem kosu zemlje, nedostopnem za avtomobile, v hudi revščini. Verjetno si ne moremo predstavljati, kaj pomeni takšna šola, za njih.

Šolarji

Sprejem

Učilnica

Tabla

Kuhinja

Čez nasad banan smo odpešačili do naslednje drobne parcele, kjer nameravajo zgraditi še en del šole. Kos zemlje na strmem pobočju, ki ga ročno odkopavajo. Teren je povsem peščen in se poda pod vsakim dotikom. Načini, na katere se lotevajo gradnje, so veliko bolj težavni, kot bi bilo potrebno.

Sipek teren

Kosilo

Ko smo že skoraj mislili, da je čas za odhod, so nas še 1x povabili v "sprejemnico" in nam postregli z obilnim kosilom. Iz vljudnosti in hvaležnosti smo jedli z našimi gostitelji. Predvsem nas je zanimalo, kaj bodo jedli otroci. Še dobro, da so na ognju stali 3 veliki lonci, ... Odhod - zopet pospremljen s petjem in plesom. Spodaj ob cesti smo srečali še nekaj žensk, ki pletejo volnene izdelke in Aleš si je z nasmehom prislužil pravkar končan šal. Prijaznost in toplina s katero so nas sprejeli v tej skupnosti, nas je zelo presenetila in zagotovo si je nismo zaslužili.

Slovo

V mesto smo se vrnili že okoli 3h popodne, veliko prej, kot smo načrtovali a veliko bolj utrujeni. Še dobro, da gremo jutri na jezero.
Popoldne smo z glino prepojili še preostalo travo in trsje, ki smo ga nabrali med potjo, ga zavili v polivinil in pustili, da se kuha do nedelje.

Trgovina z gradbenim materialom

Trsje vs. dve pangi

Ekstra pekoč curry za večerjo, pivo, spat.

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Prvi izlet na jezero Bunyonyi. Tokrat z Georgem iz organizacije Edirisa. Za izlet smo se dogovorili že pred dnevi, kar pa ne pomeni, da vse drži. Dogovorjeni smo bili ob 10h, odpeljali smo se ob 12.30. Pred tem smo naredili nekaj krogov po mestu, razvili fotografije za fante, ki izdelujejo opeko... Te bodo služile kot vstopnica za naslednje pogajanje za material - dajejo nam suho ločje, ki ga sicer, ko je še sveže, uporabijo za pokrivanje opek med sušenjem. Mi ga uporabimo za poskusni model butane stene. Slike bomo dali Wilberforcu in upali na najboljše.

Edirisino gnezdo

Bode-bode

Kabalski murali

Lepotni salon

Tržnica

Ok, odhod malo po 12h. George nas pelje s svojim avtom, cesta vodi proti Kisoru in kmalu zavije navzgor, čez hrib ... na levi kamnolom, na desni še eden ... otroci in mame na roke drobijo kamne z macolami. Kasneje smo preverili, otroško delo naj bi bilo v Ugandi že nekaj let prepovedano. Kaj se dogaja?
Pot do jezera traja pol ure po prašni cesti, polni peščev in bodabod. Prvi postanek Bird nest - velik hotel, ki je bil najprej zgrajen za diktatorja Idi Amina.

Nekdanje gnezdo Idi Amina

Danes je turistični resort v lasti belcev, ima svoj bazen, velik vrt itd. Mi smo si ogledali predvsem trgovino z ročnimi izdelki žensk pod okriljem Edirise, sicer pa se v takšni "palači" nismo počutili ravno najbolje. Končno smo prišli do resorta Overland, kjer nas je čakal Edi s čolnom. Vožnja do otoka Bwama je bila čudovita, otočki nametani v najgloblje jezero Ugande (rumor has it - 6500 feet) spominjajo na Kornate, čeprav so nastali kot posledica vulkanskega izbruha pred 10 000 leti. Porasli so s palmami in bananami, nekateri so obdelani, nekateri povsem pusti. Vsak ima svojo zgodbo, na primer Punishment Island, bolj krpa suhe zemlje kot res otok, je bil kraj, kjer so končale številne mlade noseče ženske brez moža.
Na Bwami so nas prijazno sprejeli slovenski zdravniki, prostovoljci v kliniki. Najprej Jure in Urška razkažeta bivalni del študentov in nas predstavita glavnemu zdravniku Edwardu. Ta razkaže preostalo kliniko in pa novo nastalo porodnišnico zraven, ki še ni opremljena do konca. Klinika je podolgovata stavba s sredinskim hodnikom, levo in desno so nanizane ambulante. Pod dolgo streho je spravljena klinika in majhen del namenjen zdravnikom. Nimajo veliko prostora, imajo pa razgled. Zaradi hude suše v tem trenutku, si morajo prekuhavati vodo iz jezera. Komarji in mušice v ambulantah niso nič nenavadnega. Čakalnica je nameščena med bivalnim in kliničnim delom, zaradi higiene je to le pokrita površina, kjer veter skrbi za konstantno zračenje. Porodnišnica zraven bo, kot kaže, ena boljših stavb v okolici. Med našim obiskom sta se rodila dva otročička.

A.P. in P.P.

A.C. in K.M.

Otok

George 2

Klinika Bwama

Novorojenček

Še enkrat George 2

Parcela predvidena za novogradnjo

Meritve

Slovenski zdravniki na Bwami

Edward je razložil, da bi potrebovali še eno zgradbo za nastanitev osebja. Vsa zemlja na otoku je v lasti cerkve, ki je del podarila za izgradnjo ambulante in klinike. Vikar nam je v grobem pokazal parcelo, ki je na voljo. Premerili smo jo s pomočjo vrvi in palice, nič kaj napredno.
Vrnili smo se nazaj v Kabale. Popoldanski sprehod po mestu nas je privedel do marketa, kjer sta Primož In Aleš kupila "pangi" (krajši maceti), ki jih uporabljajo domačini, in bila nasmejana do ušes. Panga stane slaba 2 evra, made in China.

Pogajanja

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!

Morgenstimmung

Jutranje meglice, pomešane z rdečim prahom, so obetale vroč dan. Najprej zajtrk. Kot ponavadi nekaj svežega sadja, Lydia pa nam je pripravila ugandske palačinke (miške iz “kasawine” moke in banan).

Lydia v kuhinji

A.P. in Angel

Nom nom

Po zajtrku smo se z Lawrancem in Wilberjem odpravili na lokacijo, kjer pripravljajo opeko. Potrebovali smo namreč material za izdelavo vzorca butane stene iz slame in ilovice. Ker slame tu ni na pretek, smo nabrali nekaj suhega ločja iz bližnjih močvar, ki ga uporabljajo za pokrivanje sušečih se opek. Glino za pripravo ilovice smo nabrali na gradbišču pred Wilberjevo hišo. Ob vrnitvi v Amasiko smo se lotili dela. Aleš je je najprej posnel nekaj krajših intervjujev z osebjem in njihovimi varovanci, Katja je s pomočjo otrok začela s pripravo ilovnate mase, sam sem iz pripravljenih lesenih desk za silo zbil opaž za butanje zidu. Anja je medtem s pomočjo lokalnega mojstra Garyja raziskovala cene gradbenega in inštalacijskega materijala, ki ga ponuja trg v Kabaleju in bližnji okolici. Aleš je nato z mačeto (“pango”) razrezal trsje na manjše trakove, ki smo jih položili na PVC folijo. Trsje smo polili s pripravljeno maso, zadevo ročno premešali in jo pokrili, da se bo kuhala naslednjih 24 ur.

Sečnja

priprava gline

A.P. nadzira gradbišče

Strange Muzungus

Otroci Amasika

Poziranje

Sledilo je hitro kosilo, ki ga je pripravila gospodinja v Amasiku (kuhana soljena govedina, verjetno preveč sveža, sladki krompir, zelje in “matooko”). Govedina je bila precej žvečljiva. Ker smo bili v rahli zamudi, smo se urno (kolikor toliko) peš odpravili na obisk do cca. 15 min hoda oddaljene šole Amazing Love na bližnjem pobočju. Tu sta nas prijazno sprejela ravnatelj in direktor šole g. James Saturday.

Nekaj o šoli. Sestavljena je iz starega poslopja, tj. dolge lesene barake, zgrajene iz okvirjev iz evkaliptusovih sušic, fasado tvorijo sinje modro barvani švarklji. Streha je nekakšne vrste salonitka, sem in tja se pojavljajo transparentne fiberglas plošče, ki v razrede spuščajo nekaj zenitalne svetlobe. Novo poslopje so postavili par let nazaj z denarno pomočjo nekega para iz ZDA. Objekt je dolg cca. 50 m, širok kakih 9 in visok vsaj 5,5 m. Hiša je zidana, tvorijo jo štiri dokaj velike in prostorne učilnice... ni slabo. Še malo detajlov. Ob zadnji fasadi so betonske tribune, ki služijo kot skupni prostor za celotno šolo in so hkrati masiven podporni zid. V tribune je vgrajenih mnogo plastičnih izcednic premera 50 mm, voda se prek njih izteka v betonsko muldo, ki obdaja celotno hišo. Objekt je temeljen s temeljno ploščo debeline cca. 40 cm. Stene so ometane opečnate, okna kovinska trodelna, vrata kovinska. Streha je dvokapna z do kapi spuščenimi čopi na obeh krajših stranicah. Ostrešje je sestavljeno iz paličnih nosilcev – paličje je sestavljeno iz lesenih desk preseka cca. 25x60 mm. Precej elegantno in prostorno. Kritina je iz valovite barvane pločevine.

Otroci šole Amazing Love

Učenka

Blessing

Poleg novega objekta stoji dormitorij za dekleta – podobna stavba v kateri je prostora za 72 učenk, ki spijo na pogradih. Razdeljene so v dva prostora, kvadratura vsakega je slabih 80 m2. Precej tesno, a dokaj zračno. Detajli: žlebovi so plastični, uvoženi iz JAR, strelovod je bolj simo-tamo, a vendar je. Tu so še WCji z umivalniki in tuši ter poslopje, kjer bivajo učitelji.

Tuši

Skrinja učenca

Dormitorij

Ostrešje

Skrinja

Na poti domov so nas spremljali učenci iz šole. Sproti smo se ustavili pri eni od učenk Blessing, ki nam je predstavila svoje brate, sestre, mamo in babico. Babica šteje zavidljivih 90 let. Pokazala je tudi njihov nasad banan, ki jih obira sama, čeprav gre za visokaaa drevesa.

Blessingin bananovec

Pot domov

Pred večerjo smo se odpravili še v trgovino po zalogo vode in prigrizke za jutrišnji izlet do jezera Bunyonyi. Večer smo sklenili z večerjo in pisanjem naših doživetij.

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Donacije za projekt in sponzorstvo otrok se zbira na spodnjih dveh naslovih:
http://uk.virginmoneygiving.com/charity-web/charity/displayCharityCampaignPage.action?campaignId=2939&charityId=1011214
http://www.alongsideafrica.org/project/give-a-child-a-chance-in-a-few-easy-steps/
Hvala!