15. dan
Kisoro-Muhavura-Kisoro-Kabale
10.09.2016
Ura je zvonila 5:30. Očke so bile utrujene od prekratke noči. Hitro smo se spakirali in umili zobke. Za zajtrk smo imeli vsak dve maaaajhni banani in toast za posplahnit antimalarike. Malo smo se tepli po glavah, ker si nismo naročili zajtrka. Razen Primoža. Smo videli dva američana, kako sta fruštkala ob šestih v jedilnici. Ah bomo že, smo si rekli in šli z avtom proti ognjeniku.
Mogočno se je dvigalo obličje Muhavure. Mi mislimo it tja gor, sem si pravil. Oprtali smo si ruzake in šli za Labanom, ki je kar tekel do pisarne, kjer je startna točka. Ob 7:00 sta prišla rangerja in vojak. Plačali smo vstopnino za hike in počasi (hitro) začeli z vzponom. Z nami sta bila še ranger in vojak, ki sta nas spremljala. Najprej smo šli skozi gozd, ki ga sekajo, nato pa skozi virgin forest, ki se ga človeška roka še ni dotaknila. Džungla. Katja je že malo zasopihala, ker sta vodnika žgala kar hud tempo. Smo govorili, da malo bolj počasi, pa je to držalo le prvih 10 m.
Prišli smo do prve koče na 3116 m. (Opomba; koča pomeni okroglo prepišno uto brez vrat s slabo streho in premerom cca 1,2 m) Že tukaj se je odprl prav lep razgled na sosednja ognjenika (Mgahinga in Sabinyo) in dolino. Jutro je bilo sončno in vroče. Pihal je jugozahodnik. Pojedli smo tiste oreške in toast z medom. Odpočili smo se za 15 min nato pa šli dalje. George je rekel, da ne more več in, da bo počakal v koči. Verjetno tudi ne bi prišel kaj dlje, ker je bil obut v neke papuče.
Gozd se je počasi redčil in prevladovalo je grmičevje z občasnimi zaplatami dreves. Sam sem se ločil od ostalih in hitel za vojakom vendar ga nisem mogel dohajati. Plezal je kot koza. Vsake toliko me je počakal in rekel, da se dobro držim vendar sva po pol minute spet zakorakala in itak, da ga nisem več videl pred mano. Korak je postajal težji in težji. Počasi so se pojavljali oblački. Končno sem prigomazil do druge koče na 3885 m. Vojak je že malical, jaz sem se mu pa pridružil. Malo sva kramljala o tem in onem. Je pravil, da je very cold in si nataknil bele rokavičke. Jaz sem se mu pa le nasmehnil. Vojaki na obmejnih območjih pomagajo civilni zaščiti "pred živalmi (gorile...)", predvsem pa pri nadzoru meja in varovanju turistov.
Po 20 minutah so se pojavili še ostali. Laban je vlekel Katjo s pomočjo bambusove pohodne palice, ki smo jih dobili ob vznožju. (Katja se pizdi; občasno mi je pomolil palico, da sem se potegnila naprej po navpičnem klancu, za razliko od mojih prijateljev iz Slovenije, ki so me zapustili). Ostali so bili še kar dobro. Je povedala Katja, da jo je ranger res vseskozi spodbujal, da naj gre naprej. Prosila ga je naj gredo bolj počasi in ji ustregel. In to na način, da je naredil korak in nato skočil, spet korak in skok... Res jim je kot pitje čaja tale izlet, je rekel naš vojak stotnik. Katja je rekla, da jo boli glava in ne bo zmogla naprej. Skupaj z vojakom sta ostala pri koči. Smo se poslovili in se zagrizli naprej. Grmičevje je postalo redkejše, veter močnejši, korak težji. Vsak korak je bil težji. Na vsake toliko smo se malo odpočili in se spet zagnali naprej vse do vrha. Dobre pol ure od druge koče smo v megli zagledali jezerce v ugaslem kraterju. Na levi Ruanda, na desni Uganda okoli in nad nami pa oblaki. Čestitke, nato pa smo se vsedli v zavetje ob jezecu 7 m globlje. Po občutku bi rekel, da je imelo 10 °C. Misel, da bi se vrgel not se mi ni zdela privlačna. Laban, ki je bil pobudnik za namakanje, se tudi ni več hotel vreč not (sem mu na poti dol dal rokavičke, ker ga je revčka zeblo v roké). Primož je legenda in je s sabo pritovoril enega Tuskerja, ki smo ga zmagoslavno odprli in si ga podelili. Še ranger je dvakrat nagnil. Na vrhu se nismo zadržali več kot pol ure, ker je močno pihalo in so bili oblaki čedalje bolj gosti.
Pot dol je bila še hitrejša kot gor. Vendar le z lažjim a utrujenim korakom. Pri prvi koči smo našli le vodo, ki sta nam jo pustila Katja in vojak. Nič se nismo ustavil. Smo šli kar naprej. Malo me je začela boleti glava vendar je po 15 min minilo. Na sredini do spodnje koče smo srečali Katjo in stotnika in se skupaj spustili do koče. Tam nas je pozdravil George, ki je vsem čestital in zatarnal, da je mrzlo... Laban se je pošalil, da je koča njegova hiša hehe in če bo še kdaj povabil na pijačo. Malo dlje smo postali...glavoboool. Misli smo se mi vrtele samo o tem kako priti čimprej dol. Nekje vmes smo vprašali koliko še in je ranger rekel uro in tričetrt. Vmes so Ugandčani spremljali tekmo Manchester United vs. Manchester City. Še slabo mi je postalo. Mislim, da sem se navzgor vzpenjal prehitro... Malo smo se še spomnili poti za gor in nas je ranger nahecal. Dol pri pisarni smo bili v slabi uri.
Vrgli smo ruzake iz hrbtov in se zasedeli. Sam sem zaradi glavobola in slabosti še malo drobencljal okoli vendar ni pomagalo zato sem se vsedel. Ranger, ki nas je vodil je povedal še nekaj zaključnih besed in se nam zahvalil za celodnevno izkušnjo Muhavure. Ne vem kdaj, ampak nekje vmes, ko smo sedeli na klopci, naj bi se čutil 15 sekundni potres. Nič nisem čutil. Tudi slišal nisem, da se ostali pogovarjajo o tem. Bila je le bolečina v glavi in slabost. Gremo naprej sem si zaželel. Segli smo si v roko in se spustili čez polja do avtomobila. Očesa so bila vsepovsod. Domačini so se nejeverno čudili, ko smo jim povedali, da smo bili na vrhu ognjenika. Vrgli smo gojzarje v prtljažnik in se zapeljlali po prašni in luknjasti cesti proti Kisoru.
Bolečina je do mesta že izginila. Po chicken pizzi pa se je stanje povsem stabiliziralo. Z lepimi vtisi smo se vračali v Kabale na zaslužen počitek. Na prelazu smo se še enkrat ozrli in poklonili spečemu velikanu.
Katja Martinčič, Primož Pavšič, in Aleš Cvelbar
Slovenskih dohtrju blog: http://uganda2016.si/blog
Posted by g.alezek 12:46 Archived in Uganda Comments (0)
). Pot je vodila čez dva prelaza. Na prvem smo uživali v prelepem pogledu na Bunyonyi jezero. Na vrhu drugega prelaza pa sta se pojavili dve mogočni senci v daljavi. Muhabura in Gahinga (3474 m).
