Entries about istanbul

Vstali smo ob devetih, se stuširali in šli na zajtrk. Za zajtrk še nisem imel toliko sadja: papaja, ananas, majhne banane, mango, pasijonka in tree tomato oz. blood fruit. Za povrhu pa še toast z medom in marmelado ter jajca. Seveda smo si po želji natočili kavo, mleko, čaj in sok. Nisem si predstavljal takšnega zajtrka v osrčju Afrike.

Med tem, ko smo zajtrkovali, je Anja opisala svoje jutranje soočenje s črvom na postelji. Črv je bil verjetno čisto neškodljiv in smo se nasmejali na ta račun. Lawrance je povedal zame čisto preveč informacij o njihovih projektih in o ljudeh tukaj in drugod po Afriki. Ostali trije so malo bolje sledili, saj so že sodelovali pri projektu v Južni Afriki pa tudi ker so se dogovarjali že prej, sam sem le poslušal in skušal slediti pogovoru.
Imeli smo še nekaj časa preden nas je prišel iskat šofer, zato smo se malo razgedali po vrtu okoli hotela in nadaljevali sprehod po mestnem obrobju. Ceste so asfaltirane ali tlakovane. Hiše so urejene, videli smo nekaj vil pa tudi večnadstropne stavbe. Kigali stoji na zelo razgibanem terenu. Zanimivost; Vsepovsod so globooooki kanali za odvod meteornih voda v deževnem obdobju.
Nakupili smo si zaloge vode in hrane za na pot. V Ruandi so plastične vrečke v trgovinah prepovedane, ker so vir onesnaženja.

Pili smo vodo iz Nila

Ko smo se vrnili do hotela nas je šofer že čakal. Plačali smo prenočitev in se natovorili v terenca. Na cestah se ljudje vozijo predvsem s kolesi in motorji. V Ruandi promet poteka po desni strani in policija na cestah je zelo stroga, zato je voznik upošteval omejitve (to se je spremenilo po prečkanju meje z Ugando) Na kolesih imajo kovinske posode za mleko in pa plastične za vodo, ki jo tovorijo domov. Pot je lahko zelo dolga in naporna. Na poti do ruandsko-ugandske meje smo uživali v čudoviti pokrajini. Spremljala so nas riževa polja, nasadi čajevca in gozdovi evkaliptusa.

Dno doline je zelo rodovitno in vedno mokro, celo močvirno, medtem ko so terase na bregovih sprane od dežja, kar pomeni zmanjšanje hranil v prsti in slabo rast v sušnem obdobju. Ob cesti so se pojavljale vasice na vsakih nekaj kilometrov. Hiše so zgrajene predvsem na pobočjih, v dolinah pa je ponavadi manjša reka in pa močvara za polja. Bila je nedelja, zato so ljudje hodili ob cesti v trumah z mašnega obreda. Bili so nedeljsko oblečeni, moški v temnih hlačah, belih srajcah in črnih čevljih, ženske pa v tradicionalnih pisanih oblekah. Veliko je bilo otrok ob cestah, ki so jo poskušali prečkati. Nekajkrat je moral šofer kar močno pritisniti na zavoro, ker je kdo kar švignil na cesto ali pa je promet potekal malo na levi, malo na desni.
Kmalu smo prišli na mejo, kjer smo izstopili in šli do okenc, kjer smo pokazali dokumente z vizumom. Najprej za izhod iz Ruande in nato za vstop v Ugando. Čez samo mejo smo pešačili. Ljudje so nas ogovarjali in imenovali “muzungo”, kar pomeni belec oz. tujec. Na ugandski strani smo poiskali našega šoferja. Vožnja se je iz desnega pasu preselila na levega. Vzrok za to je, da je bila Ruanda francoska kolonija, Uganda pa britanska. Enote so v obeh državah metrične. Večinoma.

Stiskalnica za izdelavo opeke, ki smo jo videli na meji.

Veseli, da so nas spustili v Ugando.

Prispeli smo v Kabale, majhno mestece na jugozahodu Ugande, ki leži nekje na 2000 m n.m. Šofer nas je odložil v hotelu Queen’s hotel, kjer bomo spali naslednja dva tedna. Kmalu za tem nas je Lawrance peljal na kratek ogled po mestu. Ljudje so zelo prijazni in pozdravljajo, če le imajo možnost. V mestu je videti vse od bogastva do revščine. Spoznali smo tudi zelo dobro prijateljico Lawranca Lydio, ki je upraviteljica hotela. Lydia nam je pripravila večerjo, kjer se nam je pridružil George, ki pomaga v organizaciji Alongside Africa v Ugandi. Jedli smo piščanca in različne dodatke (riž, krompir, čapate, matooko, ...). Večer smo zaključili s klici domov in druženjem zunaj na terasi, nato pa zaslužen počitek.


Sprehod po mestecu Kabale.

Gekoni v akciji.

Zaščita za komarke

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar

Začelo se je naše potovanje v Afriko.

Primož nas je pobral v Ljubljani in nas zapeljal na Brnik. Skupaj potujemo Aleš, Katja, Primož (drugi) in Anja. Vkrcali smo se na letalo in po slabih treh urah prispeli v Istanbul.

Tam nas je presenetila gneča in smo komaj našli prosto mesto v restavraciji. Sprašujemo se, kako je poskrbljeno za varnost, glede na količino ljudi. Za kosilo so bili burgerji, čakali smo namreč skoraj 6 ur. Pred naslednjim letom v Kigali z smo se končno srečali z našim prijateljem Lawrancem iz Britanije, ki nas bo vodil po Ugandi naslednja 2 tedna. Sledil je dolg 5 urni let do Kigali-ja, glavnega mesta Ruande. Najlepše je bilo kosilo na letalu, malo manj pa sedenje in čakanje na prost WC. Čas smo si krajšali z gledanjem filmov. Vsake toliko sem pogledal skozi okno.

Spremljal nas je čudovit sončni zahod in nato svetla črta na horizontu, sestavljena iz vseh barv. Lučke spodaj so postajale vse redkejše. Končno smo se začeli spuščati. Pilot je ugasnil luči, da smo lahko uživali v pogledu na tisoče lučk spodaj. Po pristanku smo morali najprej dobiti vize, ki smo jih pred tem naročili preko spleta. East African Visa omogoča vstop v Ruando, Ugando in Kenijo hkrati oziroma neovirane prehode med temi državami. Stane točno 100 ameriških dolarjev. K sreči smo jih dobili hitro in brez zapletov, kajti za nami se je vsulo ogromno potnikov. Tudi vso prtljago smo dobili. Na letališču v Kigaliju nas bi moral pričakati šofer. Čakali smo dobre pol ure nato pa je Lawrance kupil sim kartico za ruandsko omrežje in poklical šoferja. Izkazalo se je da nas je že čakal, ker pa nas ni bilo od nikoder, je šel domov. Do hotela smo morali iti s taksijem. Taksist je suvereno dejal, da nas lahko vseh 5 skupaj s prtljago, ki je pa ni bilo malo, stisne v avto. Nismo mu verjeli, vendar smo vseeno šli za njim do taksija in pokazal nam je nemogoče. Taksi je bil sicer čisto na tleh, a smo se srečno pripeljali do hotela. Šofer nam je pomagal s prtljago in se po plačilu prijazno nasmehnil in nas pozdravil. Na recepciji smo prevzeli ključe, šli v sobe, nato pa smo še pokramljali ob kozarčku viskija. Pozdravil nas je tudi gekon, ki je pridno lovil komarčke. Utrujeni od napornega potovanje a zadovoljni, da smo spet na tleh in blizu postelj, smo se ob treh zjutraj po lokalnem času odpravili spat, čeprav smo po malem drnjohali na letalu. Verjetno smo utrujenost prinesli še od doma od pripravljanja in dela ...

Lawrance Titterton, Katja Martinčič, Primož Pavšič, Anja Planišček in Aleš Cvelbar